Meritve novih jam pri Poljanah 07/01/2012

Tokrat smo za sobotno akcijo izbrali meritev nove jame pri Poljanah, o kateri smo že poročali v članku z dne 26/12/2011. Jamo smo še malo fotografirali, nato pa smo se odpravili širit špranjo, ki se nahaja na istem pobočju. Odprl se je poševen meander, nadaljevanje sledi prelomu, vendar je zaradi prevelike količine zasutega materiala delo prehudo. Je bila že tema, ko se je Claudio odločil da seširi še brezno ob cesti, ki smo ga kar nekaj dni opazovali ko smo parkirali avto za bližnje akcije. Vhod je bil vedno vlažen in iz špranje je lepo pihalo. Po pregledu brezna smo ugotovili, da se na dnu nadaljuje z novo ožino, spodaj se vidi dvoranca. Ker je delo precej nerodno bomo najbrž prej pregledali vse nove najdbe na področju, saj dela na tem terenu nam ne bo zmanjkalo.

Stojan, Claudio in Dean

Parna Jama pri Lipici

V soboto 31. decembra se je Dean potepal po lipiški gmajni. V eni divji udornici je opazil, da iz ene luknje močno piha topel zrak. Poslal je posnetek Claudiju in drugi dan sta bila že zgodaj zjutraj na terenu. Claudio je luknjo takoj spoznal, v davni preteklosti sta Stojan in Claudio v njej že kopala, odnehala iz neznanega razloga in nanjo pozabila.

Para, ki se je dvigala iz vhoda pa je vzbudila novo navdušenje, in naslednji dan sta jo obiskala Claudio in Jaka, opremljena za kopanje. Ostalim je zvečer Claudio poslal sledeče sporočilo:

"Po današnji akciji, se da jamo registrirat. Razširila sva notranjo ožino in se prebila do manjše a prostorne razširitve, tu sva si uredila "parkirišče" za orodje in se lotila širjenja nove ožine. V špranjo zelo močno vleče mrzel zrak. To sva razširila za dober meter , glede na to, da je ožina med podornimi bloki, se ne vidi prave razširitve. Potrebno bo slediti mrzlemu zraku in to ne bo lahka zadeva. Jaka se mi je zdel, še kar precej demoraliziran, ampak njega, kar ga ne ubije... "

Dean, Claudio in Jaka

Zadnja akcija v letu 2011 v MVR2 31/12/2011

Claudio in Jaka sta na najboljši način končala sezono 2011 z učinkovito akcijo v MVR2. Pretolkla sta tri ožine na dnu, ki smo ga dosegli v prejšnji akciji, in jamo poglobila za drugih 25 metrov. Ustavila ju je kratka ožina, pod njo se vidi drugo brezence. Dosegla sta skupno globino preko 130m. Brezna se počasi večajo, ožine so vedno zelo ozke. Jama nam bo gotovo dala veliko dela in upajmo novega zadoščenja v letu 2012

Jamarila: Claudio in Jaka

Nova jama pri Poljanah 26/12/2011

Včeraj je Claudio izkoristil praznični dan za sprehod v okolico Poljan. Na gričku je naletel na lep vhod v novo jamo. Petmetersko brezno je bilo zelo mokro in iz njega je kar lepo pihalo. To mu je dalo veliko upanja, da se bo spodaj skrivala velika jama. Že danes zjutraj sva se odpravila na raziskovanje. Ko sva se spustila v brezence in videla, da se po nekaj metrih police zopet previsi v drugi lep šaht, je bilo navdušenje na višku. Spodaj pa naju je čakalo razočaranje. Jama je sicer luškana, a kjer sva si pričakovala rov, sva dobila samo manjšo dvoranco. Jama je lepo zakapana, kapnike pa uničuje vlaga in zmrzal.

V četrt ure je bilo raziskovanja konec, odpravila sva se še na manjši sprehod v okolico in na istem grebenčku sva dobila še en drugi vhod. Majhna udornica skriva na dnu ožino, skozi katero se vidi razširitev. Špranjo bo treba razširiti, a dela ni veliko. Vedno bolj sva prepričana da na tem terenu bomo imeli še veliko dela

Claudio in Dean

Še ena uspešna akcija v MVR2 24/12/2011

Na Matarskem Vrhu nas je v jami MVR2 čakala razširitev zadnjega metra meandra, ki je Stojanu in Claudiju v zadnji akciji preprečil nadaljevanje. Akcijo smo planirali za soboto, Stojan je bil upravičeno odsoten zaradi predprazničnih obveznosti, na naše veliko veselje se je povabilu v akcijo odzval Jaka Jakofčič. Na hrib smo se odpravili že ob devetih zjutraj, v dvajsetih minutah smo bili že pri delovišču.

Claudio je v eni urci premagal meander, ki ga je Jaka imenoval Male Alpe, spominja namreč na večji meander s katerem smo se borili v Jami sežanske Reke.

Sledil je spust za drugih 15 metrov v prostorno brezno ki se zopet zoži z meanderčkom, ki je še neprehoden. Claudio pravi da v naslednji akciji bomo skozi brez problemov, kamenje pada še drugih 15 metrov.

Tudi ritem dela in napredovanja spominja na tistega v JSR, obetajo se nam zanimive globine.

Claudio, Jaka in Dean

Snežna akcija pri Poljanah 17/12/2011

To soboto smo planirali lahko akcijo na področju pri Poljanah, kjer sta v tednu Stojan in Claudio locirala nekaj vhodov

Ker je komaj zapadel sneg in je bilo vse zelo mokro, smo izbrali brezno blizu ceste. Brezno ima dve stopnji do približno 10m globine, v končni dvoranci je vidno lepo nadaljevanje, ki bo zahtevalo nekaj kopanja. Dvoranca je polna karfjol, kar pomeni da je prepih precejšen.

Pregledali smo okolico in Claudio je v sosednji dolini opazil toplo špranjo, ki je lepo raztalila sneg. Za prehod v brezno bo treba še malo seširiti steno. Preden smo se vrnili k avtomobilu, smo opazili še en madež v snegu in tudi ta špranja se zvonasto odpira v brezno. Zgleda da smo dobili kar "rodovitno" področje.

Claudio, Stojan in Dean

Nove globine v Jami 2 na Matarskem Vrhu 26/11/2011

Navdušena nad rezultati raziskovanja iz prejšnjega tedna, po uspešnem preboju v kritični ožini v vhodnem breznu, sta se ta teden Stojan in Claudio še dvakrat povzpela na vrh Matarskega Vrha. Zelo lepo sta razširila vhodno ožino, tako da vhod skoraj ni bil več prepoznaven, pripravila sta dve novi pritrdišči v vhodnemu breznu in lepo opremila jamo do 50 metrov globine, kjer smo se ustavili prejšnjo soboto.

V tisti točki se brezno razcepi v dve vzporedni brezni, obe sta bili preozki za prehod. Danes je Claudio obe ožini pretolkel in sledil je spust v levo brezno. Po pribižno dvajsetih metrih spusta, na približno -90m skupne globine, smo ugotovili da se brezni zopet srečata. Claudio je iskal prehod med podornimi bloki, nato više, pri združitvi brezen, kazalo je da bomo morali ožini razširiti.

Ko je čistil polico in vrgel dol veliko skalo, pa smo se začudili, zgrmela je globoko v brezno, ki ga prej nismo opazili. Po ogledu prehoda je bil Claudio nadvse navdušen, opazil je, da je podora konec, luknja se odpira v čistem meandru, zelo podobno tistim v visokogorskih kaninskih jamah. Globoko je vsaj trideset metrov, in nadaljuje se z istim naklonom, pod očitno ploskvijo s stalnim vpadom. Vanj se nismo spustili, ker je bila ura že pozna. Claudio in Stojan sta se zmenila, da bosta v naslednjem tednu odpravila še dve akciji. Stojan bo izmeril do sedaj raziskane dele, Claudio pa bo lepo opremil brezno. V vsaki akciji načrtujeta poglobiti jamo za 30 metrov, brez velikega truda. Pa še ena zanimiva novica: prejšnjo nedeljo je Claudio sam raziskoval okolico v bližini, in je dobil še eno zelo obetavno špranjo, tako da dela na hribu nam res ne bo zmanjkalo.

Claudio, Stojan in Dean

Jama 2 na Matarskem Vrhu je zašibala 19/11/2011

Minili sta že dve leti odkar smo zadnjič širili špranjo na dnu Jame 2 na Matarskem Vrhu. Kljub velikemu prepihu in radovednosti, smo vedno odnašali novo akcijo, dostop do jame z polnimi nahrbtniki opreme je težaven, in to je pripomoglo, da smo vedno dobili lažjo alternativo. Za danes pa si je Stojan končno zaželel akcijo na Matarskem Vrhu. Špranja na steni vhodnega brezna, nekaj metrov nad dnom, je bila že dobro načeta, tako da je zadostovalo pol ure dela in prehod je bil odprt. Čeprav zunaj ni pihala burja, je v ožini zrak izrazito nihal. Takoj ko sva z Claudijem zlezla v ožino sva razumela, da se zadaj nahaja nenavadna jama. Petmeterska stopnja, zopet ožina, ki jo je Claudio takoj pretolkel, druga desetmeterska stopnja in zopet ožina. A za njo se jama zelo lepo odpira, kamenje pada več kot 20 metrov v globino, iz ožine pa močno niha zrak. Vse je podobno visokogorskemu breznu, Claudio pravi da ga spominja na brezno pod žičnico na Kaninu, ki so ga začeli raziskovati letos.

Če se bo jama nadaljevala v takem stilu nas čakajo velike globine. Ko smo navdušeno zlezli iz jame je bila že tema, odločili smo, da bomo to zimo še malo razširili vhodni del, ker je izhod iz jame precej neroden. Pa bomo še znova usposobili jamarski bivak na vrhu hriba, tako da spomladi in poleti se bomo lahko lotili raziskovanja globin, ki bo najbrž precej zahtevno, saj ima jama zelo velik potencial.

Claudio, Stojan in Dean

Turistični obisk vhodnih rovov ocizelsko beškega jamskega sistema 13/11/2011

25.oktobra smo v Bazovici predstavili naše jamarsko delovanje tečajnikom plezanja Alpinističnega Odseka SPDT. Predavanje je vzbudilo radovednost in nekateri so vprašali če bi jih lahko pospremili na obisk kakšne jame v okolici. Ni bilo težko izbrati lep sprehod do vhodnih rovov ocizelsko beških ponikalnic. Prav po zaslugi našega društva, pod vodstvom Stojana in Claudija, so bile jame pred tridesetimi leti podrobno preiskane in naša dva grottenarbeiterja sta odkrila več kot dva kilometra novih brezen in rovov in povezavo vseh vhodov v sistem. To je omogočilo velik korak naprej pri spoznavanju morfologije in značilnosti podzemnega toka vode, ki ponika v brezna in pride na dan v Boljuncu na Jami.

V nedeljo zjutraj smo se zbrali na Kozini, pridružila se nam je tudi Rosana Cerkvenik, geografinja in spretna jamarka Jamarskega Društva Sežana. Parkirali smo pri cerkvici v Ocizli in se spustili v slepo dolino, kjer potoki iz Petrinj, Ocizle in Beke izginjajo v podzemlje. Ogledali smo si najprej Blažev spodmol, prehod v udornico Ocizelske jame je nažalost v končnem meandru onemogočil tolmun vode in zagozden hlod. Mimo Maletove jame s slapom smo prišli do Miškotove jame z naravnim mostom, kjer smo si ogledali prvih sto metrov rova, ponekod še zalitega z vodo. Sprehod smo zaključili pri jami S4, redkemu primeru jame v flišu, ki sta jo odkrila prav Stojan in Claudio.

Se zabavali in občudovali umetnine vodne korozije:

tečajniki plezanja SPDT: Erik Mahnič, Aleš Ferluga, Mateja Košuta, Laura Derganz in Ljuba Leghissa

Rosana Cerkvenik - JD Sežana in Dean Zobec - JOSPDTrst

Nova "Topla jama" pri Orleku (Sežana)

Pred enim tednom, v soboto, smo tavali po Orleški gmajni, ko smo opazili pozno popoldne, ob povratku k avtomobilu, eno čudno vdolbino prav na sredi nekega čistega pašnika. Res nenavadna pozicija za vhod, smo si mislili. Ko je Claudio malce pobrskal v luknji je opazil, da je iz ene majhne špranje pihal zelo topel zrak. Zunanja temperatura je bila okoli 10°C, v lukenjci pa smo takoj namerili preko 18°. Radovednost je zahtevala čimprejšnje razkritje uganke. V dveh akcijah smo prekopali zamašek in razširili kratek rovček, ki se po par metrih razširi in previsi v lepo zakapano dvorano.

Pregledali smo vsa možna nadaljevanja, razširili smo notranjo ožino, ta se po nekaj metrih znova zoži (prehudo)!! Zatem smo se lotili plezanja med podornim kamenjem ki zapira morebitno nadaljevanje glavnega rova, imeli smo srečo, našli smo prehod do rova. Po desetih metrih se ta znova zoži, potrebno bo prekopati nekaj zemlje, vidi pa se lepo razširitev.

Claudio, Stojan, Jaka in Dean

Lov na globine v sestri Ozke Neskončnosti se nadaljuje 01/10/2011

V soboto smo se odločili za merjenje in spust v notranje brezence v Sestri Ozke Neskončnosti pri Poljanah, ki smo jo odprli pred nekaj tedni. Nismo si pričakovali bohve kaj, vzeli smo s sabo le dodatno vrvico, Stojan je imel s sabo merilno opremo. Ko se je Claudio spustil v brezence je takoj veselo sporočil, da stvar ne bo tako majhna kot smo si mislili. Pristal je v večji dvoranci, dno prav neprijetno pokrito z lepljivim blatom. Na desni brezence, ki se spušča par metrov do neprehodnosti, na nasprotni strani drugo prosto preplezljivo brezno, globoko 8 metrov z vodo na dnu. Claudijevo pozornost pa je takoj pritegnila luknja v steni, komaj da je uspel stlačiti glavo skozi je zakričal v ožino in povedal, da ta bo ta prava. Špranja je dolga le pol metra, na drugi strani se vidi prostorno brezno, globoko nekaj več kot 10 metrov na posluh, iz luknje pa res dobro piha. Nismo imeli s sabo opreme za širjenje, in zato smo akcijo prenesli na naslednji teden, ko bomo pregledali tudi rov, ki se vidi visoko v steni na koncu glavne dvorane.

Navdušeni nad takim odkritjem smo se po končanem obisku jame odpravili na sprehod proti jugu. Tu je Claudio zopet dobil staro znanko z zanimivim nadaljevanjem, ki ne zahteva dosti dela za razširitev. Kmalu potem smo dobili še drugo novo špranjo z lepim brezencem, ki se zvonasto odpira v dvorano.

Claudio, Stojan in Dean

Kanin: brezno pod žičnico S30b - A 7410 je "hudo" zašibalo! 24-25/09/2011

Leta 1996 so člani JOSPDTrst pregledovali teren pod žičnico. Med nosilcema št. 4 in št. 5 so naleteli na majhen zatrpan vhod s presekom okoli 0,7m X 0,4m iz katerega je močno pihalo. Zato so se lotili kopanja. Kmalu se je odprl prehod v nekaj nad meter visok in do pol metra širok prostor, ki se je po dveh metrih močno zožil in prevesil v navpično stopnjo. S kladivom in konico so, za silo, pretolkli ožino. Sledila je okoli 5m globoka stopja, ki je pripeljala v majhno dvoranco s presekom okoli 2m X 3m, na dnu katere se je odpiral ozek prehod v okoli 2m globoko stopnjo. Dno stopnje je imelo presek okoli 3m X 2m in se je končalo z neprehodnim meanderčkom, iz katerega je močno pihalo. Ker vhod v jamo opazimo šele ko stopimo vanj, so lego določili precej pikolovsko. Leta 2007 so se vrnili. Vhod so hitro našli in ugotovili, da še vedno piha. Preverili so lego in slikali vhod.

Letos poleti so končno sklenili, da stvar bolje pregledajo in se vrnili s potrebno opremo. Kljub pikolovski legi in neporaščenemu terenu so vhod iskali precej časa. Nato so razširili ožino po vhodu, ki je bila zelo huda. Na drugi odpravi so razširili naslednjo ožino in se lotili meandra, ki so ga obvladali na dveh odpravah....

Velika Šprinčnica: novo okno na podzemni tok Reke?

Že pred leti je bilo znano, da ima vas Povir pod sabo podzemni tok Reke, to so potrdile tudi zadnje češke raziskave v Kačni jami. Od tu naprej pa ni bilo potrdila o pihanju Reke, na sicer jamarsko zelo zanimivem področju, ki se razprostira do Kanjaduc, v zračni črti približno 4,5km razdalje. V juliju letos je po velikem dežju Claudio zasledil močno pihanje na prehodni ožini v nove dele Velike Šprinčnice. Kdo bi si mislil! Prav v njegovi stari znanki, na katero je še posebno navezan, zaradi dobrih in hudih trenutkov, ki jih je preživel v njenih nedrih.

Prijatelji s Sežane so bili že nestrpni, končno smo v septembru začeli z akcijami. V torek 6. septembra smo šli na predogled, določili mesto za postavitev vrat na prehodu v nove dele jame, in v tem delu jame opremili brezno v glavno dvorano in del notranjega brezna. V globokem in širokem notranjem breznu je Claudio s pomočjo močne luči odkril lepo okno, ki vodi v rov, ki ga v prejšnjih letih Stojan in Claudio nista opazila. Nato je zopet lociral prehod v vzporedno brezno, ki sta ga že odkrila v prejšnjih letih, a ni bilo povsem raziskano. Še posebno pa nas je razveselilo odkritje zanimive ožine v sigi, ki vodi v nov rov.

Naslednji dan se jima je pridružil Jaka v prvi delovni akciji za širjenje te špranje, ki se nahaja visoko v steni dvorane Knežjega kamna, tako jo je poimenoval Jaka po čudnem kapniku, ki se nahaja v njej. Napredovali so za par metrov, in se vrnili v jamo zopet naslednji ponedeljek, ekipi se je pridružila še Rosana.

Takoj po akciji mi je Jaka poročal: "Širili smo meander nad suho ponvico. Nadaljevanje je zelo, zelo ozko. Velikost za miško." Treba bo še kakšna akcija v tem meandru, zadaj čaka črnina... Claudio pa pravi, da je našel nadaljevanje celo v starem rovu...

Ozka neskončnost ima sosedo 27/08/2011

V soboto smo se zmenili da gremo opremljat Burjo, ker pa je Stojana bolela rama, smo raje akcijo prenesli in se odločili za manjšo širitveno akcijo v jami pri Poljanah. Je ozka razpoka, ki sta jo Stojan in Claudio našla pred mesecem dni. Dovolj je bilo pol urce dela, da je bil vhod prehoden, spustili smo se v jamo, razpoka se poševno spušča za 8 metrov do druge neprehodne ožine, ki se kmalu previsi v manjšo stopnjo. Čeprav iz ožine zelo lepo piha smo nadaljno širitev pustili za slabše čase,ko bo primanjkovalo dela, tudi ker ni prostora za odlaganje materiala.

Spomnili smo se, da je v bližini lepa jamca, ki jo Stojan ni še izmeril. Našla sta jo letos pozimi, na dnu je imela lepo jezerce. Tokrat pa je bilo jezerce suho, jamco smo poslikali in izmerili. Ob vhodu ima obetavno nadaljevanje, a tudi tu bi bilo kopanje precej zahtevno. Ko je Stojan jamo izrisal je Claudio odločil, da nadaljujemo sprehod, da bi odkrili še kakšno novo jamo.

Po eni urci hoje smo se že odpravili do avtomobila, ko smo prišli do enega zanimivega vdora prav ob stezi, ki smo ga opazili že zadnjič, ko smo z Jakotom iskali pot do Ozke neskončnosti. Stvar je bila podobna vhodu v jamo, prekrita z rastlinstvom in travo. Claudio je brskal s palico ob robu stene, in ko jo je spustil v luknjico smo slišali, da je spodaj brezno. S Stojanom sva šla takoj iskat opremo v avtomobil, Claudio pa je začel s kopanjem. Ko sva se vrnila je bila luknja že skoraj prehodna. Pol urce dela in Claudio se je že spustil v brezno, takoj je zakričal naj si nadenem in naj vzamem s sabo fotoaparat. Takoj po par metrih sva se znašla na vrhu lepe dvorane, 10 metrov spusta po vrvici in sva pristala na grušču, pred nama se je odpiral poševen rov, več kot 10 metrov visok, okrašen z lepimi kapniki. ...

Luknja v Koblarjevem dolu se počasi spreminja v jamo 20/08/2011

Uspešna akcija v Koblarjevem dolu v soboto 20. avgusta z dobrim številom udeležencev, je spremenila dosedanjo luknjo v nekaj podobnega jami. Prebili smo se pod steno in začeli kopati v rovčku, ki se poševno nadaljuje za vsaj pet metrov. Rovček je prekrit z zemljo, kopanje je napredovalo zelo dobro, neutrudljivi Jaka je cele tri ure vztrajal na začetku verige. Sodeč po močnemu prepihu imamo vtis, da se bo kmalu stvar pošteno odprla...

Burja: začetek druge zgodbe 07/08/2011

Raziskovanje Burje smo začasno zaključili na začetku maja leta 2009, ko je bila dosežena globina približno 200m in raziskanih 635m poligona. Na načrtu smo pustili veliko vprašajev, največ jih je v kaminih. Sodeč po prepihu na vhodu ima jama kilometre potenciala. V taki jami je treba preiskati vsako špranjo, vsako brezence in vsak kamin, da se dobi kam divja zrak. V naslednjih dveh letih je še kakšna ekipa obiskala jamo, a nismo dobili nažalost nobene novice o novih odkritjih. Zato smo se odločili, da začnemo nov projekt, iskanje nadaljevanja v najobetavnejšem predelu jame, ogromnim kaminom nad Karfjolastim breznom. Iz tega kamina sta Claudio in Robert leta 2009 čutila pravi naval zraka, močna luč, ki jo je Claudio prinesel v jamo, se je izgubljala v neskončni temi.

V nedeljo 7. avgusta sva se s Claudijem spustila do približno 75m globine in preopremila po povsem novi smeri, veliko lažji, varnejši pred usuvanjem kamenja in celo bolj slikoviti. Poleg tega je Claudio v glavnem uporabil vzdržljive Raumerjeve fixe 10mm Chiper "EUROPE" inox, tako da bo lahko jama, brez uporabe vponk na pritrdiščih, ostala opremljena za daljši čas.

V sredo 10. avgusta sta Claudio in Stojan nadaljevala z delom in opremila do prvega dna na globini 175m. Povratek sta opravila v eni urci, čestitke Stojanu!

V naslednji akciji planiramo plezanje za opremljanje do prve police v največjem 40 meterskem kaminu, do prehoda v Podorno dvorano. V treh akcijah bi morala biti jama zopet popolnoma opremljena kot leta 2009, potem pa se lahko začne pravo raziskovanje in plezanje v neznane temačne kamine, upamo na uspešne meddruštvene akcije kot tiste v Jami Sežanske Reke.

Claudio, Stojan in Dean

Več o tem...

Običajna sobotna akcija v Koblarjevem dolu 06/08/2011

V sobotah se je v zadnjih mesecih uvedel običaj kopanja v Koblarjevem dolu pri Sežani z številno udeležbo kopačev in v zelo prijetnem vzdušju. Izredno nizka temperatura zraka, ki pošteno piha izpod stene, nas je prepričala, da kljub zahtevnemu kopanju vztrajamo pri utiranju poti do jame, centimeter za centimetrom. Tokrat smo morali delovišče še razširiti proti desni, da bi preprečili vsutje in omogočili kopanje še za pol metra v globino. Z dobrim številom vztrajnih kopačev je delo tokrat lepo napredovalo. Kljub manjši poškodbi, ki je tokrat doletela Jakota, smo bili ob koncu dneva navdušeni nad rezultatom tolikega dela. Zgleda da se jama počasi odpira in obrača pod steno, tako da bomo v naslenjih akcijah lahko bolj varno napredovali v nedra Koblarjevega dola. Tokrat nismo samo ponosni nad orkanskim delom, smo celo optimisti, in prepričani da prej ali slej bomo prodrli v veliko jamo.

Potrdili pravilo (še posebno Jaka), da kar nas ne ubije nas ukrepi:

Jaka Jakofčič, Rosana Cerkvenik, Jordan Guštin, Darjo Pajk (JD Sežana)

Dean Zobec (JOSPDTrst)

Več o tem...

Dve novi jami pri Poljanah 05/08/2011

V petek 5.avgusta smo odločili da gremo dokončno razširit novo špranjo, ki sta jo našla Stojan in Claudio v bližini Poljan (Matarsko podolje). Špranjo sta dobro obdelala v dveh prejšnjih akcijah in sta me počakala da jamo skupaj odpremo in raziščemo. Razširitev je šla kot po načrtu, v pol urce je bil vhod odprt in spustili smo se v lepo zakapano 17m globoko brezno. Na dnu se je Claudio takoj lotil širitve očitnega nadaljevanja, možno je da nas spodaj čaka drugo brezno in sodeč po lepih karfjolah tudi veliki prostori, dokončno razširitev smo pustili za naslednjo akcijo na tistem terenu.

Področje je neverjetno gosto naseljeno z manjšimi jamami. Prepričani smo, da kjer je polno malih jam se skriva tudi mati. Zato vztrajamo z raziskovanjem. Že po par sto metrih hoje smo dobili drugo čudno vdornico, tudi ta je imela na dnu brezno. Odprtino smo takoj razširili in raziskali, brezno je globoko 20m, na dnu se odpira lep zakapan meander. Ko smo nadaljevali sprehod smo zabeležili še pozicijo drugih treh novih vhodov.

Prepričani, da nam bo področje dalo veliko zadoščenja:

Stojan, Claudio in Dean

Dihalnik 5 pri Orleku - odgnali merjasca 02/08/2011

Junija smo poročali o nenavadno hudem porazu v dihalniku 5 pri Orleku, ko nas je ustavil zasigan podor. Po enem mesecu je šel Jaka Jakofčič sam v napad, nastavil je stopničke v vhodnem brezencu tako da za spust v jamo ni potrebna več oprema in načel je zasigani podor. V torek 2.avgusta sva šla skupaj v jamo, namen je bil ta da očistimo kar je bilo skopano. Uspeli pa smo odstraniti toliko materijala, da se je odprla lepa luknja skozi katero smo lahko pogledali v poševen rovček, ki zgleda da se na koncu prevesi v zasuto brezno.

Kmalu nama je zmanjkalo prostora za odlaganje odkopane zemlje. Naslednja akcija bo morala imeti številnejšo udeležbo, tako da bomo lahko zemljo povlekli iz jame. Potrebno bo še veliko kopalnih akcij da se prerijemo naprej, vendar stvar je zelo obetavna. Ko je Jaka odstranil velik kamen, ki je zapiral rovček, je občutil da je vanj kar puhnil zrak, kot da bi kdo odprl zamašek. Iz rovčka močno piha.

Nadvse vesela nad zmago: Jaka (JD Sežana) in Dean

Koblarjev dol 30/07/2011

V soboto 30. julija smo zopet srčno, vneto in zagnano kopali v Koblarjevem dolu. Poglobili smo stvar za dobrega pol metra in odnehali samo takrat, ko je postalo razvidno, da je treba luknjo še veliko širiti proti desni, da preprečimo nevarnost usutja.

V luknji piha da je strah! Na juriš, smo okrepljeni :)

Zagnani kopači:

JDS: Guštin Jordan, Pajk Darjo in Rosana Cerkvenik;

JOSPDT: Zobec Dean in Stojan Sancin

Brezno v Koblarjevem dolu 23/07/2011

V soboto je bila zopet na vrsti skupinska kopalna akcija v Koblarjevem dolu. Luknjo smo poglobili za skoraj en meter, vidi se da se končno nekaj odpira in polagoma obrača navznoter (vidi se en meter in pol špranje), iz luknje močno piha in temperatura je 8.2° C. Naslednji dve akciji bosta šli lepše, ker danes smo lepo razširili in bomo lahko poglobili še en meter in pol brez problemov. Sedaj je luknja globoka že skoraj 4 metre, jo bi lahko že registrirali. Lahko rečemo, da smo dosegli točko brez povratka, ne bomo odnehali dokler ne pridemo v jamo.

Claudio si je naše delovišče ogledal danes in naredil en video posnetek, čeprav jame še ni videti, pravi da se lepo vidi brezno, ki smo ga skopali.

Neustavljivi kopači:

JDS: Guštin Jordan, Pajk Darjo in Jakofčič Jaka;

JOSPDT: Zobec Dean

Ozka neskončnost 17/07/2011

Jamo sta odkrila Stojan in Claudio oktobra lani in ko smo jo odprli, v enem samem popoldnevu, sta jo raziskala do prvega dna na globini -70m. V naslednji akciji smo bili v jami vsi trije, Claudio je razširil ožino na dnu in se spustil v novo brezno, še drugih 70 metrov globoko, pod tušem, ker je bila jama zelo mokra. Na dnu je videl špranjo iz katere je močno pihalo.

Za razširitev smo rabili pomoč izkušenega jamarja, zato se nam je v nedeljski akciji pridružil Jaka, moderni grottenarbeiter, ki je jami po našem opisu takoj dobil ime: Ozka Neskončnost. Akcija se ni začela prav najlepše, saj smo zgrešili pot do jame, a nas je v malem času rešil GPS. Včasih je pametno pustit v nahrbtniku stvari tudi če misliš, da ti ne bodo rabile.

Prvi se je ob devetih zjutraj v jamo spustil Claudio, polno opremljen za delo, za njim je odhitel Jaka z ostalim orodjem. S Stojanom sva bila odveč, saj v delovišču ni prostora za štiri, sva šla v jamo samo za trening in dokumentacijo. Nameraval sem se ustaviti na prvem dnu, a ko me je Stojan dohitel, sem mu videl v očeh tisto čudno luč radovednega jamarja. Takoj sem razumel, da bova morala preko ožine v spodnje brezno. Se pa je splačalo, spust je bil zelo zabaven. Čeprav je jama praktično ena sama razpoka v živi steni, se v spodnjem delu malce razširi v čudovito korozijsko brezno, pravi zbiralnik vode. Na dnu, več kot 150 metrov globoko, sva dobila navdušenega Claudija, ker delo v ožini je potekalo boljše kot si je pričakoval.

Medtem ko sta z Jakotom garala v ožini, sva se s Stojanom v močnem prepihu premrazila in sva jo kmalu odkurila iz jame.

Ko sva čakala na vhodu sva bila že v skrbeh, da sta se naša delavca prebila skozi ožino in se v jami izgubila, saj sta bila že več kot šest ur na delovišču. A to so bile le halucinacije zaradi lakote. Lučki v breznu sta okoli 15:30 povedali, da sta se prebila do ozkega meanderčka in jih je ustavila nova ožina, zadaj pa se sliši čudovit odmev. Claudio ga je primerjal tistemu, ki ga je nekoč slišal ob odkritju jame Lp2. Ko sem vprašal Jakota kako je šlo, je ponovil Stojanovo izjavo iz prejšnje akcije: "Slabo, gre naprej!" Potrebne pa bodo vsaj še štiri take akcije za napredovanje, izkopani materjal bo treba znizati v vrečke, še enkrat bo treba razširiti tudi ožino v prehodu v drugo brezno, saj se je najbrž od zadnje širitvene akcije zopet stisnila. Res zanimivo bi bilo preučevati vpliv vlage na že razširjene ožine, ki postanejo ponovno težko prehodne.

Občudovali zanimivo kraško dinamiko Ozke neskončnosti: Jaka, Claudio, Stojan in Dean

Zopet v Koblarjevem dolu 25/06/2011

V soboto 25.6 smo se zopet zmenili za akcijo v Koblarjevem dolu. Tudi tokrat se je akcije udeležilo lepo število kopačev. Začela sva s Stojanom, kopala sva na dnu in opazila da med kamenjem skoraj ni več zemlje, to je dober znak, pomeni da je bila že sprana v globino. Kmalu se nama je pridružil Jaka, in odločili smo se da še seširimo lijak kopanja da lahko čim bolje kopljemo v poziciji iz katere najbolj piha. Ko so se nam pridružili še Emil in Andrej je delo hitro napredovalo. Kljub temu da je bila temperatura v dolu prijetna (20°C), smo se fino zmaltrali, a v skupinskem delu se utrujenosti ne občuti, morala je bila visoka in pri delu smo se še zabavali. V prihodnji akciji bo treba odstraniti še nekaj velikih skal, in potem bomo lahko zopet kopali v globino. Iz dna je še vedno dobro pihalo, na dnu smo izmerili temperaturo 9°C. Upajmo, da se bo v naslednji akciji kaj odprlo pod steno, da bomo lahko lepše napredovali.

Neustavljivi kopači: Stojan, Dean (JOSPDTrst), Jaka Jakofčič, Andrej Peca, Emil Kariž, ob koncu akcije se nam je pridružil še Darjo Pajk (JD Sežana).

Dol v Koblarjevem dolu 18/06/2011

Konec aprila letos smo pregledovali Koblarjev dol in opazili v njem staro opuščeno delovišče. Mrzel zrak, ki je pihal izpod stene nas je prepričal, da bomo še malo prekopali, da pogledamo kako se obnaša. Jaka je že 8.maja zjutraj začel sam s kopanjem, popoldan sem se mu pridružil in smo luknjo poglobili za en meter. Izpod stene je pihal mrzel zrak, s temperaturo 6.9 stopinj. Včeraj smo akcijo nadaljevali, pridružili so se nama še Stojan, Jordan in Rosana. Uredili smo delovišče, seširili luknjo in ostranili nevarne skale, da povečamo varnost pri kopanju. Luknje nismo poglobili, a opravljeno delo nam sedaj omogoča, da lahko kopljemo v naslednji akciji še 2 metra v globino ne da bi tvegali sesutja. Termometer je v luknji kazal 9.6 stopinj, najbrž ker smo pri kopanju špranjo precej zamašili. Najbolj pozitivna ugotovitev je ta, da je fronta pihanja omejena, ne več kot en meter široka, tako točno vemo kje kopati.

Izkopali nov dol v Koblarjevem dolu: Stojan, Dean (JOSPDTrst), Jaka Jakofčič, Jordan Guštin in Rosana Cerkvenik (JD Sežana).

Nepričakovan preboj v Dihalniku 3 pri Orleku 17/06/2011

Po porazu smo potrebovali lep uspeh, in tokrat je prišel nepričakovano. Že dolgo mesecev se maltramo v Dihalniku 3 pri Orleku, prekopali smo skoraj povsem umeten rov za več kot 10 metrov v globino, pri kopanju nas je vodil pošten zrak, vendar naravne jame nikjer, če ne upoštevamo 10 meterskega slepega brezna v katerega se je spustil Jaka Jakofčič (JD Sežana) na eni izmed prejšnjih akcij. Maja meseca sta Claudio in Stojan ugotovila, da se bo prej ali slej odprlo, ker jima je kamen padal v globino. A vhod v brezno je bila zelo ozka in dolga špranja, ki smo jo na naslednjih akcijah pri širjenju popolnoma zapolnili z materialom. Računali smo, da bomo potrebovali še najmanj 3 akcije, da dosežemo brezno.

Danes smo začeli kopati na dnu, izvlekli smo že 15 veder materjala vendar o špranji ne duha ne sluha. Claudio je svoj položaj poglobil za dober meter in prav zato je nenadoma začutil prepih v obraz, ne pa na dnu, temveč 1.5m visoko pri glavi. V steni rova se je odprlo okence. Ko ga je malce razširil in vrgel vanj kamen smo slišali, da pada v večji prostor. Po približno eni uri mrzličnega kopanja z macjolo in špico je velik kamen zgrmel v globino. In grmenje je bilo to pravo! Poleg tega je sedaj iz okenca začelo močno pihati. Claudio se je stlačil skozi, na drugi strani se odpira dvoranca in ob robu brezno. Ugotovil je, da če bi kopali na dnu bi se morali poglobiti vsaj še za en meter in pol da bi dosegli brezno, na srečo smo dobili krajšo pot skozi okence. Iz dvorance se proti vzhodu odpira prehod v drugi prostor, rovček, podorno dvoranco in drugo brezno, ali pa je stvar samo most?

Nismo imeli opreme za spust, zato smo se odpravili iz jame. Ob izhodu smo slišali da prihaja Jaka, s sabo je imel železne stopničke za namestitev v nerodnih delih strmega umetnega rova. S Stojanom sva se napotila proti avtomobilu, Claudio pa je šel z Jakotom zopet v jamo in mu pomagal pri namestitvi stopničk.

Uspešna akcija nam je vlila novega veselja in tako smo pri kavi v Sežani z Jakotom že planirali naslednje akcije.

In v skupnem pogovoru tudi glede Dihalnika 5 se je začel porajati optimizem. Stojan je zopet povedal eno svojo modrost: "vojska po umiku lahko še vedno zmaga bitko".

Jamarili: Stojan, Claudio in Dean (JOSPDTrst) in Jaka (JD Sežana).

Z merjascem na želodcu: hud poraz pri Orleku 14/06/2011

Ponavadi poročamo o uspehih naših raziskovanj, je treba poročati tudi o porazih, in potem jih je treba čimprej pozabiti.

V prejšnjem članku smo opisali zelo obetavno špranjo, ki sva jo dobila s Stojanom prejšnjo soboto pri Orleku. Posnetek zelo močnega prepiha je prepričal Claudija, da gremo takoj v akcijo.

Vhod se nahaja na dnu velike doline, v zemlji. V eni uri je Claudio odkopal zemljo okoli špranje in dosegel skalo, odmaknil je par velikih kamnov in zazijalo je štirimetersko brezence. Spustili smo se v jamo, spodaj nas je čakal lep rov poln kapnikov, smer rova je bila ta prava, prepih v njem tudi. Po tleh veliko zemlje, lepljivega blata, na koncu rova pa slap sige. V slapu sige je Claudio takoj dobil lukenjco iz katere je zelo močno pihalo. Zelo smo bili navdušeni nad najdbo, zadaj se gotovo skriva velikanska jama. A po začetnem navdušenju so se vzbujali prvi dvomi, špranja v slapu sige ni lahka zadeva za kopanje. Slabše, izkazalo se je, da je kopanje za napredovanje nemogoče. Kladivo in špica sta odskakovala, siga je bila znotraj votla, noter druga siga. Ko čutiš kako ti zrak veje v obraz in veš da ne boš utegnil skozi, te fino potlači. Skušali smo kopati v blatu, da bi dobili prehod drugje, a delo bi bilo prehudo. Treba bi bilo skopati za celotno širino rova, malce preveč za negotov rezultat, in prostora za odlaganje ni veliko. Ni bilo kaj, uha dol kot pravijo kraševci, in ven iz jame...

Pivo v Sežani je bilo tokrat še posebno grenko. Stojan je povedal, da se ni še zgodilo, da bi klonili v prisotnosti takšnega prepiha. Claudio ga je spomnil, da dvakrat večji prepih čaka na dnu 170 m globokega brezna v Poljanah, tam je problem globina in ozko mokro brezno... Stojan je napovedal, da vsekakor ponoči ne bo spal dobro, kot v tistem reklamu na italijanski televiziji, z merjascem na želodcu :)

Claudio, Stojan in Dean

Tri nove špranje pri Orleku 11/06/2011

Nadaljuje se sistematično pregledovanje terena v okolici Orleka in iskanje novih dihalnikov. Pred dvema tednoma sem dobil novo jamo vzhodno od Orleka. Ker Claudio je bil v soboto dežuren na delu ob priliki referenduma, sva se s Stojanom odločila, da greva sama malce pregledat špranjo. Štartala sva kar iz vasi, jama je oddaljena manj kot kilometer. Ob cesti sva marljivo pregledovala teren. Tako sva se spustila tudi v več kot 25 metrov globoko dolino, ker sva opazila, da se pod visoko steno odpira nekaj podobnega pečini. Na dnu doline sem opazil v travi 10 cm široko vodoravno lukenjco, ko sem približal roko sem čutil, da iz nje piha mrzel zrak. Stojan je ta čas pregledoval spodmol pod visoko steno, pridružil sem se mu, da bi pogledal z dimčki, a v spodmolu ni pihalo nikjer. Zato sva takoj začela brskati v tisti lukenjci v sredi trave, slišala sva da kamen pade v globino, nisva pa utegnila razumeti koliko. Oba sva bila takoj navdušena nad najdbo, zrak ki je pihal iz ožine je premikal travo in pajčevino v njej. Določila sva koordinate špranje in naredila običajne fotografije, strinjala sva se, da bo to najbrž kmalu postala zelo zanimiva jama.

Navdušeno sva se nato odpravila do jame, ki je bila cilj našega sprehoda. Ob pregledu vhoda sva ugotovila, da obstaja možnost, da je jama že registrirana, z zgrešeno pozicijo za več kot 100m. Če je tako, uganko bomo rešili na eni od naslednjih akcij, čestitamo jamarju, ki je premagal vhodno ožino

Ker sva imela še čas na razpolago, sva za povratek k avtomobilu izbrala daljšo pot in nadaljevala s raziskovanjem. Na boku lepe doline sva dobila zanimiv vhod, opazila sva da so ga v preteklosti jamarji že širili, po enem metru in pol rovčka se previsi v ozko brezence, tudi v tem primeru čestitke jamarju, ki je šel skozi. Vhod ni registriran, zato ga bomo morali še pregledati, nekaj metrov levo se vidi špranja, ki vodi najbrž v isto jamo, a tudi ta ni prehodna.

Ko sva se utrudila z iskanjem sva za povratek izbrala lepo stezo, stari kolovoz. A tudi tu si nisva še dala miru, prav ob cesti sva opazila zanimiv vdor v sigi, zgledalo je, da se vse konča na dnu, globoko manj kot dva metra. A vseeno sva se odločila da pogledava od blizu. Komaj sva stopila na dno sva slišala, da je spodaj votlo. Premaknila sva nekaj kamenja in sige, ki se je vdrla, in zazijalo je brezence, globoko nekaj metrov, v čisti sigi. Spodaj se vidi večji prostor in nadaljevanje. Glede na to, da se v njem ne vidi kamenja sva sklepala, da je vdor relativno mlad. Ker nisva imela opreme za spust sva nadaljno širjenje in spust pustila za naslednje dni.

Vesela da sva lahko zopet potrdila naše pravilo, da kdor išče najde: Stojan in Dean

P.S. Naslednji dan sem se sam podal na teren, da poiščem najprimernejšo stezo do najobetavnejše špranje, za odprtje delovišča. Snemal sem pihanje v ožini, da pokažem Claudiju in pregledal temperaturo: v dolini 20.5, v špranji 10.7° C, klasična temperatura za jamo na Krasu. Claudio je bil navdušen nad posnetkom, odločili smo, da bo prva na vrsti za kopanje.

Dean

Dihalnik 3 pri Orleku 08/06/2011

Delovišče v Dihalniku 3 pri Orleku smo odprli 13. oktobra lani. Sledilo je veliko akcij, rezultat je kot vedno suhi zid in kup materiala na robu doline. Pri kopanju so nam pomagali tudi prijatelji iz sežanskega društva. Dihalnik nam je večkrat pokazal zobe: ko smo bili prepričani, da smo se dokopali do odrešilnega deset meterskega brezna, je Jaka ob spustu ugotovil, da je na dnu popolnoma zaprto. Še na isti akciji pa je Claudio zavohal, da je pravo nadaljevanje prav ob vhodu notranjega brezna, iz ozkega meandra je močno pihalo.

Stojan in Claudio sta trmasto nadaljevala z širjenjem in uporabila notranje slepo brezno kot odlagališče materiala. Na predzadnji akciji sta dosegla dolgo in ozko špranjo, skozi katero je kamen padal v globoko brezno, na uho preko 40 metrov. Ožina je res dolga, kamenje, ki je padalo vanjo pri širjenju, je popolnoma zaprlo prehod. Špranja se je počasi spremenila v globok rov, pravzaprav brezno, ki pa ga je še vedno mogoče preplezati prosto. Na prehodu pa grozijo nekatere skale, ki ne zgledajo najbolj stabilne.

V današnji akciji smo bili v treh in delo je teklo lepo, luknjo smo poglobili še za dober meter in pol, a nismo še dosegli kritične ožine in previs v globoko brezno. Na naslednji akciji bomo gotovo pogledali vanj, treba bo odstraniti še dober meter materiala in stabilizirati podor ob prehodu. Čeprav iz priloženih slik ne zgleda, smo "uganjali fokslne" samo iz navdušenja, ker bomo kmalu videli rezultate trdega kopanja, pivo smo si privoščili samo po zaključeni akciji.

Stojan, Claudio in Dean

V sežanski smodnišnici 04/06/2011

Večkrat se potepamo po sežanski smodnišnici, v upanju da bi našli vhod v brezno Abisso Melchiorri, označeno na katastru kot Gromova jama, ki ga je leta 1931 raziskal Cesare Prezzi in o katerem se je izgubila vsaka sled.

Prejšnji petek sta Stojan in Claudio na običajnem sprehodu dobila v smodnišnici vhod v brezno, prav na mestu, kjer je bilo brezno označeno na italijanski karti. Vhod ni bil podoben staremu opisu in Claudio je takoj povedal, da če bi bilo tam spodaj 167 metrov globoko brezno, bi vhod izgledal povsem drugačen...

Ker s sabo nista imela GPS-a sta vhod samo približno označila, že naslednji dan pa sva s Stojanom zopet poiskala vhod in mu določila točno lego. Ob povratku sva v bližini dobila še eno ozko brezno, ki se odpira v škrapljah.

Stojan in Claudio sta za raziskovanje obeh brezen počakala, da sem se jima pridružil na sobotni akciji.

Ko smo prišli do jame se je pripravljalo neurje, pokale so strele in pred dežjem smo kar zbežali v brezno. Vhod se odpira med travo, v živi steni, brezno pod njim je zelo zanimivo, zasigano in polno karfjol, globoko okoli 17 metrov. Dno je praktično zamašek z kamenjem, ki so ga zmetali v brezno iz smodnišnice, pod njim se gotovo brezno nadaljuje v globino, a ni možnosti kopanja, ker ni kam odlagati materiala.

Stojan je jamo zrisal in izmeril in z malce razočaranja smo se privlekli na površje.

Šli smo še pogledat brezence v škrapljah, vanj se je spustil samo Claudio, je ozka razpoka, vhod je tako ozek, da smo skoraj mislili iti iskat kladivo in špico za olajšat izhod Claudiju.

Ko je premagal ožino si je zaželel samo pivo :)

Kljub vsemu zadovoljni za uspešno akcijo, Stojan, Claudio in Dean

Fotografska akcija v novih delih Jame v Fakovci 07/05/2011

V prejšnjem članku smo omenili da smo prejšnjo soboto zavohali nadaljevanje v Jami v Fakovci pri Sežani. V četrtek so se Claudio, Stojan in Jaka odpravili na delo za razširitev ožine. Po nekaj urah trdega kopanja so se prebili najprej v manjšo dvoranco, polno karfjol in nato v večjo dvorano, zelo zanimivo iz morfološkega vidika. Jamo so podaljšali za približno dvakrat toliko.

V soboto smo se zmenili s Stojanom in Claudijem da gremo jamo izmerit in malce fotografirat. Pogledali smo za možna nadaljevanja a nismo dobili prepihov, čeprav je v ožinah jame polno karfjol. Treba bo zopet pregledati ko bo pihala burja (to se pravi jutri :)

Potrudili smo se za nekaj bolj dostojnih fotografij in Stojan je jamo izmeril.

Odpravili smo se nato na raziskovanje okolice ob prelomu, kjer sva že prejšnje dni s Claudijem v ločenih sprehodih našla tri obetavne špranje

Začeli smo s kopanjem najobetavnejše, pod steno se že odpira rov, ki se poševno spušča v globino. Možno je da bomo prišli v nove dele jame v Fakovci, upamo pa, da bomo prišli za podor, ki zapira jamo, in tako nadaljevali raziskovanje z druge strani.

Zgleda da bosta Stojan in Claudio kmalu razrešila uganko.

Se zabavali s fotografiranjem in kopanjem: Stojan, Claudio in Dean

Tudi Koblarjev dol ima svojo jamo in druge zgodbe... 30/04/2011

V petek sem dobil Claudiev mail: "v soboto 30.4. se gremo sprehajat v okolico večjih dolov pri Sežani, vzami s sabo GPS z vgrajeno mapo terena."

Sem vedel kaj to pomeni, iskanje dihalnikov, ki bi lahko bili povezani z Reko, tako da potem lahko ob prvem velikem nalivu preverimo pihanje. Že prejšnji teden sem šel v ta namen na sprehod v okolico, da sem zabeležil na gps-u pozicije nekaterih že znanih jam na področju, Claudio je odločil da nadaljujemo z raziskavami, saj tega področja ga nista še pregledala s Stojanom.

Isti večer dobim še Stojanov mail, z priloženim člankom, ki ga je spisala leta 2002 Jasmina Rijavec za št.44 revije Naše jame, z naslovom Udornice južno od Sežane, članek lepo in podrobno opisuje večje dole ob Bazoviški cesti na Gropajski gmajni. Prijetno branje za speleoholika...

V soboto smo parkirali v bližini Koblarjevega dola, prvi na vrsti za naše raziskave

Takoj ob cesti je Claudio zagledal lepo špranjo v živi steni na prelomu, treba jo bo pogledati v vetrovnih dneh, da preverimo če reagira na burjo.

Dosegli smo dno udornice in Stojan je začel pregledovati luknjo ob steni na sredini dola, pred leti so jamarji že začeli kopanje. Po 10 minutah smo odstranili dovolj kamenja, da smo lahko preverili pihanje, zrak je pošteno vlekel iz luknje, zgleda da se ta kmalu obrne pod steno, Stojan in Claudio sta odločila, da bosta poskusila v naslednjih tednih še malo kopati, da ugotovita kako se stvar razvija, treba bo urediti podor.

Nadaljevali smo raziskovanje proti severu, ob poti ki vodi iz dola smo opazili ostanke sige, takoj zatem je Claudio zagledal prav ob stezi majhno lukenjco, ko je pobrskal s palico je slišal odmev. V pol ure mrzličnega kopanja, brez pravega orodja, se je odprl vhod v šestmetersko brezno, ki se zvonasto odpira in zgleda da vodi v rov. Tudi Koblarjev dol ima sedaj svojo jamo! Ker nismo imeli opreme in vrvi za spust, ga nismo utegnili raziskati, Claudio in Stojan ga bosta obiskala najbrž že naslednji teden.

Claudiju sem med kopanjem omenil lepo vodoravno jamo, ki sem jo opazil prejšnjo nedeljo nekaj sto metrov južno: Jama v Fakovci je vodoravna jama, prava redkost na Gropajski gmajni. Ker so mu take jame posebno všeč je takoj odločil, da jo gremo obiskat. Ko smo tavali po gmajni je Claudio opazil pred sabo drugo lukenjco, v par minutah kopanja je bil odprt vhod v novo brezno, tudi to se zvonasto odpira in v dvoranci je opazen rov

Presenečenj ni bilo še konec, ko smo prišli do Jame v Fakovci je Claudio začel navdušeno pregledovati vse stene in našel nadaljevanje, konkreten zrak piha iz ožine, čuti se ga kar v obrazu ko pogledaš v špranjo. V prihodnjih dneh se bosta grottenarbeiterja lotila širjenja.

"Za danes je dovolj!", sem pripomnil, ko pa sem pogledal na gps sem obrnil v obratno smer, opazil sem na karti oznako Kocjanove jame, "gremo pogledat kje je!" S Stojanom sva iskala na robu doline, kjer naj bi se nahajala po podatkih v katastru, Claudio pa je šel pogledat pozicijo na karti, v sredi doline. Kmalu sva slišala ko naju je klical iz dna doline, "našel sem nekaj zelo čudnega!" Jame ni bilo videti a ko je premaknil nekaj listja na dnu doline, se je odprl ozek vhod v globoko brezno, bilo je popolnoma pokrito s koreninami dreves in kaže da ga jamarji niso obiskali že dosti časa. Iz vhoda je pošteno pihal mrzel zrak, zelo zanimiva zadeva, brezno bo treba raziskati!

Na poti proti avtomobilu smo zabeležili pozicijo še drugih dveh že registriranih jam, uspešno akcijo pa smo zaključili kot vedno s pivom v Sežani.

V enem samem popoldnevu smo si nakopali dela za več kot en mesec: Claudio, Stojan in Dean

P.S. Danes je bil Claudio že zgodaj zjutraj na terenu, pisal mi je da je našel še dve zanimivi špranji, popoldan sem se še jaz odpravil na teren in zabeležil kar nekaj zanimivosti, a o tem drugič...

Odpiranje dihalnika 4 pri Orleku (kod. 2010110102) 16.4.2011

V petek 16. aprila sta Stojan in Claudio opravila še eno od neštetih akcij v dihalniku 3 pri Golokračini, prehod v brezence, ki se nam je pokazalo v prejšnji akciji, se je kmalu napolnil z materialom. Zato sta kmalu končala z delom in se odpravila na sprehod. Srečala sta staro znanko, že registrirano jamo pri Golokratni, in sklenila, da gremo v soboto pogledat kaj pravi. Ni povedala nič zanimivega, starina je preveč zasuta. Odpravili smo se zato na majhnen sprehod in prišli do dihalnika 4 pri Orleku, ki ga je našel Claudio 1. novembra lani. Claudio se je lotil kopanja, čeprav brez naše zveste "Živele živote", tako se imenuje neutrudljivi kramp z drenovim ročajem, Claudiev spremljevalec pri vsakem odpiranju špranj na površju. Zemljo je pobiral iz rovčka kar z rokami, skala se je lomila pod udarci kladiva in špice. Tudi tu bo delovnih akcij še in še, stvar je zanimiva, vidi se že rovček, se splača...

Claudio, Stojan in Dean

Odpiranje novih vhodov pri Skadanščini 06/04/2011

V nedeljo 3. aprila sem se odpravil na sprehod na Slavnik iz Skadanščine, seveda ne po glavni stezi in z glavo k višku kot bi moral, bolezen je pač bolezen...

In na GPS-u sem nabral nekaj možnih vhodov nedaleč od vasi. Ko sem pokazal slike in pozicije Claudiju, se je takoj spomnil, da sta z Stojanom luknje že poznala, saj sta to področje dobro raziskala v preteklosti. Stojan in Claudio sta se odločila, da gremo na teren in da jih tokrat razširita.

Iz našega katastra obetavnih špranj smo tako v par urah dela izbrisali takoj štiri možne vhode, so se izkazale le kot jamce, manj kot 10 metrov dolge. Teren pa je zanimiv, ker se v dolino, na tisti strani hriba, iztekajo številni hudourniki, zato smo se odločili, da gremo še pogledat niže. Ko smo nesli opremo k avtomobilu, da bi se odpravili na sprehod, je Claudio takoj pri avtomobilu, nekaj metrov od steze, opazil zanimivo lukenjco. Kamen je takoj povedal, da gre za globoko brezno. Par minut mrzličnega širjenja in je zazijal komaj prehoden vhod v globino. Vrvica je komaj zadostovala za spust do prvega dna, -25m. Na dnu se odpira ozek in prav toliko globok meander, "je visokogorskega tipa, podoben tistemu v Orleku" ga je navdušeno opisal Claudio. Ni nam bilo še dovolj, šli smo pogledat kam vodijo hudourniki v dolino in tokrat sem poskrbel še za astronomsko raziskovanje... ko se mi je zavalila na nogo lepa in težka skala sem videl še nove zvezde. Na nogi sta k sreči ostala le dva pečata: registrirano!

Iskali, odpirali in našli: Claudio, Stojan in Dean

Reka - Timava podrobnosti

Ekipa, ki se je v petek vrnila iz jame je poročala, da je prebila ožino na globini okoli 150m in prišla do okna, ki se odpira v steni večjega brezna. Po metanju kamenja so ocenili, da je brezno globoko okoli 70 metrov in da ima dno pokrito z blatom. Daleč pa se sliši šumenje vode.

V nedeljo je šla v jamo nova ekipa, prvič opremljena samo za napredovanje po vrvi, brez opreme za kopanje. V breznu vrv visi v praznem. Dno so dosegli po okoli 70 metrih. Sledi blatna strmina, ki po okoli 80 metrov višinske razlike pripelje do reke. Tu višinomer kaže globino okoli 330m.

Šumenje:

šumijo brzice, vendar manj močno kot bi se pričakovalo. Očitno ima jama dobro akustiko, ki prenaša zvok nenavadno daleč.

Dno:

dno pokrivajo voda in podori. Za podrobnejšo sliko bo potreben bolj temeljit ogled.

Vrv:

pri pregledu dna so raziskovalci opazili visečo vrv. Očitno so prišli v Brezno v Stršinkni dolini.

Bistra voda:

te ni na dnu nikjer. Kljub sušnemu obdobju je voda kalna in na njej plava nekaj pene. Čuti se rahel vonj po detergentih. Po stenah se nahajajo koščki plastike.

Zgodovinski povzetek:

• eno življenje za najti pihalnik;
• dvajset let in nad 200 ekskurzij za najti pravo mesto, kjer nadaljevati s kopanjem;
• nekaj mesecev za prvih 150m globine;
• dobra ura za zadnjih 150m globine.

Stojan Sancin v predstavništvu združene ekipe društev JDDR Ajdovščina - JD Sežana - JOSPD Trst

Jama sežanske Reke 06.03.2011

Reka - Timava, dosežen podzemni tok. Podrobnosti v naslednjih dneh.

Stojan Sancin v predstavništvu združene ekipe društev JDDR Ajdovščina - JD Sežana - JOSPD Trst

Video posnetek z dne 06.03.20011

Skrivnostno bučanje v Jami sežanske Reke (pihalnik pri Orleku)

Jesensko deževje je povzročilo močno pihanje v pihalniku pri Orleku, uradno ime:Jama sežanske Reke. Pihanje je tako navdušilo jamarje iz Sežane, Ajdovščine in JOSPDT, da so se s skupnimi močmi lotili kopanja. Nevaren podor in dolga ožina sta pobrala veliko časa in energij, nato se je nekako odprlo. Jama se sedaj nadaljuje po shemi: ne prehuda ožina, lahko prehodna stopnja, nova ne prehuda ožina. Ekipe sestavljene iz jamarjev treh društev se neprestano vrstijo v jami.

V soboto 19. je bila v jami ekipa, ki je, kot po načrtu prebila novo ožino, se spustila v naslednje brezence in obstala pred nasledno ožino. Vse kot po navadi, če se ne bi iz ožine slišalo močno šumenje, kot če bi v daljavi močan vodni tok tekel čez brzice ali padal v slapu. Novica je zgledala neverjetna, toda tudi naslednji dve odpravi sta potrdili, da se iz daljave sliši močno šumenje, kot če bi večji vodni tok padal čez slap. Pojav je pri raziskovalcih sprožil veliko navdušenja in radovednosti, toda tudi veliko previdnosti. Ožina iz katere šumi se nahaja okoli 150m višinske razlike nad domnevnim nivojem vodonosnika. Na tolikšno razdaljo pa se navadno ne sliši šumenja. Tudi možnost, da šumenje povzroča slap vzbuja pomisleke. Na področju pri Orleku, kjer se nahaja jama, bi morala voda teči umirjeno, komaj opazno, brez posebnih višinskih razlik in brez slapov in brzic. Podobno šumenje pozroča zrak, ki ob velikem deževju piha iz jame. Te dni pa v jami ni nobenga posebnega prepiha. Obstaja možnost, da šum pozroča večji vodni curek, ki ga nenavadna oblika in akustika rova močno povečata, toda tudi ta hipoteza vzbuja močne dvome. Curek, ki bi povzročal takšno šumenje bi moral biti res velik, pravi vodni tok. Ker že precej časa ne resno dežuje, bi se moral curek iz dneva v dan manjšati, šumenje v jami pa se prav nič ne manjša. Še najmanj fantastična, toda prelepa, da bi bila resnična, ostaja na vse zadnje domneva, da gre res za slap.

Nadaljne raziskave bodo rešile tudi to uganko. Potrebno bo še nekaj ( verjetno dosti ) dela in potrpljenja.

Stojan Sancin v predstavništvu združene ekipe društev JDDR Ajdovščina - JD Sežana - JOSPD Trst

Iskanje nadaljevanja v Di1 (Divača) 12/02/2011
podnaslov: Jamarska mamila

Na začetku septembra leta 2003 so naši jamarji takole javili odkritje jame Di1 pri Divači:

"V četrtek je Claudio izkoristil par nepričakovano prostih ur za pregled terena nad Bukovnikom. Pri tem je naletel na okoli meter globoko luknjo, ki je nenavadno močno požirala zrak. V petek so se, kljub bolečinam v hrbtu, vsi trenutno aktivni člani JOSPDT ( dva), lotili kopanja. S pomočjo tri kilogramskega kladiva in železnega droga sta zdrobila večje kamne. Druga oprema, razen vedra in vrvice, ni bila potrebna.

V poldrugi uri sta izvlekla okoli en kubik kamenja in zemlje ter ugotovila, da se pod zagozdeno skalo, ki sta jo z lahkoto odstranila, nahaja velik prostor, ki je močno odmeval. Odprtje vhoda je sesanje se povečalo.

Ker se novoodkrita jama nahaja nad Jamo v Bukovniku in nad rovi Kačne jame je prepih vzbudil nekaj upanja v večje odkritje. V soboto se je trojica jamarjev, dvojici se je pridružil Andrej Peca, z več kot dvesto metri vrvi in vsem ostalim, kar spada blizu, odpravila v jamo. Na globini okoli 10 metrov so zadeli na strop rova, na globini 20m pa na dno rova. Močno zasigan vodoraven rov je dolg kakih 70 metrov ter mestoma do 10m visok in do 10m širok. Prepih vleče v podor, kjer ni upanja za nadaljevanje.

Istočasno veseli in z dolgim nosom vas pozdravljajo Andrej, Claudio in Stojan"

Stojanu se je najbrž ta jama še dosti let kasneje pojavljala v spanju in ga mamila in vabila na obisk. Kot pravi šef nam je v soboto ukazal, da greva še enkrat preglet jamo, češ da so bili oni v jami poleti in je treba pogledati, kaj pravi zrak ob vhodu pozimi. Torej, iskalci prepihov v jamo, on pa na sestanek deželne jamarske zveze (sram te bodi!).

Odločena da dokaževa, da so take odločitve napačne, oborožena z dimčki in močno lučjo, sva se z vnemo odpravila proti jami.

Nova jama pri Kozini
14/01/2011

29.12.2010 mi je Claudio poslal mail: "Kot sem ti že enkrat povedal, jaz imam veliko špranj, ki sem jih našel pred leti, jih pa ne najdem več, danes zjutraj sem se potrudil in našel neko mojo staro znanko. Se mi je zdela zelo luškana, tako da sva se jo lotila s Stojanom kar popoldne." In popoldne sta bila seveda že tri metre v špranji.

Kopanje sta nadaljevala 3.januarja in poglobila za druga dva metra. Prejšnjo sredo mi je Claudio javil, da sta bila s Stojanom zopet na delovišču in da najbrž v petek bosta skozi

Radovednost je bila prehuda, sklenil sem, da vzamem v petek dopust in se jima pridružim.

Ko smo prišli na delovišče sem se začudil, ko sem zagledal že globoko izkopano brezno na robu velike doline.

Kompaktna stena se je čudno upirala in smo že obupali, da tudi tokrat ne bo nič, a po dveh urah kopanja je Claudio ožino končno premagal.

Bali smo se, da se bo vse končalo v vhodnem breznu, globoko je nekaj več kot 15m, a ko se je Claudio spustil vanj, je tri metre nad dnom videl ozek vhod v vzporedno brezno. Tako smo se spustili še drugih 10 metrov. Na dnu nas je čakala majhna odprtinica in drugi šaht. Ožina je bila v tanki sigi, tako da smo jo uspeli takoj razširiti. Spustili smo se do dna, tretje petnajstmetersko brezno, precej mokro in z razjeto sigo. Pet metrov nad dnom smo opazili okno, ki vodi v rov, vidi se naprej za 10 metrov. S sabo nismo imeli dovolj opreme, raziskali ga bomo drugič in bomo pregledali vse špranje z dimčki, da preverimo, če so še druga morebitna nadaljevanja.

Zadovoljni ob raziskovanju naše prve večje nove jame v letu 2011: Claudio, Stojan in Dean

Dihalnik pri Orleku. 09 / 01 / 2011

Bil sem zelo radoveden, prejšnji teden, sem kar sam šel širiti ožino ki je ustavila zadnjo raziskovalno ekipo. Imel sem srečo, ožino sem razširil in se spustil v prostorno brezno, ko pa sem hotel zavrtat pritrdišče, mi je zmanjkalo baterije.

Ko sem se vračal na površje, sem naletel na sežansko ekipo, ta je pridno in potrpežljivo širila zelo zoperno ožino, jih pozdravil in hitro sfrčal do avta, bil sem moker in me je zelo zeblo. V jamo močno vleče mrzel zrak, to se tudi dobro opazi v prvem delu jame, posamezne dele rovov, mrzel in suh zrak, popolnoma posuši.

Danes sem šel v jamo že ob sedmi uri zjutraj, do zadnjega delovišča sem rabil le pol ure, sežanska ekipa je izredno dobro razširila dve hudi ožini, sedaj je plezanje in spuščanje v jamo, neverjetno hitreje.

Se opremil in dosegel kraj pri katerem sem se zadnjič ustavil, tu sem ročno nabil pritrdišče in po dvajsetih metrih spusta, pristal na prostorno polico. Pred namo se je vijugal meander, preplezal sem trimetersko stopnjo do novega globokega in prostornega brezna.

Spust v brezno prepreči nova ožina, ta je (vsaj zame) neprehodna. Ožina je dolga le pol metra in se zatem, takoj močno razširi, smatram da je novo brezno globoko približno trideset metrov.

Povratek je bil še kar precej moker, potoček ki nas stalno spremlja v tem lepem meandru, se je te dni veselo okrepil. Enourno plezanje pod tušem, me je lepo opralo, na površje sem se vrnil popolnoma čist.

Glede na to, da v jami imamo še kar precej opreme, smo se odločili da jamo zapremo, namestili smo "vrata" na dnu vhodnega brezna.

Claudio