V prvi polovici januarja letos sva jaz in Claudio šla vsak po svoje na sprehod na teren zahodno od Lipiške jame. Ko sva si pošiljala slike in filmčke o obetavnih špranjah na terenu, sva se posmejala ko sva videla, da sva oba snemala eno lepo razpoko prav ob stezi.

Claudio jo je šel pregledat s Stojanom in se odločil, da se splača začeti s kopanjem. Na dnu je majhna špranjica komaj komaj pihala, začela sta kljub temu s kopanjem, pihanje se je s kopanjem počasi večalo.

Na pomoč je priskočil tudi Emil Kariž iz sežanskega jamarskega društva, v treh je delo napredovalo hitreje. Emil je povedal da so to špranjo v preteklosti že kopali, ker se jim je zdela zanimiva, a so kopanje opustili. Odločili smo se da bomo vztrajali, tudi če je zgledalo brezupno, vsak teden, v vsakem vremenu, sta Stojan in Claudio šla na teren in vlekla na dan material, še v eni akciji se jima je pridružil Kariž.

Prejšnjo nedeljo, ko je zunaj divjala burja, sva s Claudiotom kopala tri ure v jami, rovček je bil dolg že 10 metrov, iz zadnje ožine, ki nas je ločevala od razširitve, pa je močno nihal zrak, pajčevina na ožini je kar plapolala v vetru. Obetali smo si velike prostore.

V sredo popoldan je šel Claudio kar sam v akcijo in se prebil skozi ožino, dobil je približno 25 metrov rova, širokega za dva metra, visokega pa do tri metre, ki se je strmo spuščal v globino. Rov je zapiralo zasigano kamenje in razbiti manjši stebri, iz ožine je lepo pihalo, kar pomeni, da nam jama skriva še velike prostornine. Ves prekopani materjal je nakopičil v vhodno brezno. Komaj skozi, je razširil celoten rovček, tako da je postal zelo dobro prehoden (za naše standarde seveda :).Po nekaj metrih rova, je še ena krajša ožina, tudi to je malce razširil.

Danes sva šla zopet v akcijo, takoj sva dosegla zadnjo ožino in Claudio jo je razširil v petih minutah. Spustil se je navzdol, nekaj metrov globoko brezno je ozko, zato sva ga z lahkoto preplezala brez opreme. V dvoranci na dnu je pa stvar izredno komplicirana, pravi labirint rovčkov v velikanskem podoru, sredi velikih blokov se odpirajo par metrov dolgi rovčki na vse strani, nisva pa utegnila dobiti prehoda skozi podor. Dimčki za iskanje prepiha nama niso pomagali, zrak je bil v jami opazen le v zgornjih ožinah, takoj nama je bilo jasno, da v odsotnosti burje, ki ojačuje nihanje, ne bova razumela kje se splača kopati za prehod skozi podor. Jamo bomo morali torej obiskati zopet v dnevu z veliko burjo. Malce potolčena, ne samo v kolenih in komolcih, zaradi razočaranja, sva se odpravila proti površju. Vsekakor je jama zelo zanimiva, nisva merila, a če naju ožine niso varale, ocenjujeva da je dosežena globina 20 metrov, dolžina pa preko 40 metrov.

Pri kopanju so sodelovali Claudio Bratos, Stojan Sancin, Emil Kariž in podpisani

Dean Zobec