Novo raziskovalno področje na Račiškem strženu nas je presenetilo. Kot da bi nam v nekaj ekskurzijah želelo pokazati čim več svojih skrivnosti.

V juniju smo raziskali lepo in globoko brezno in začeli kopanje v pečini, kjer je iz rovčka močno pihalo. Takoj v naslednji akciji se je Claudiotu in Stojanu pokazalo novo brezno, kot da bi opazilo njuno žejo po nezahtevni jami z vodoravnim freatičnim rovom. Takoj ko sta pristala na grušču na dnu 25 globokega brezna jima je bilo razvidno, da to ne bo le klasično brezno, kot smo jih bili do sedaj navajeni in naveličani na temu področju. Z navdušenjem sta začela sprehod po vodoravnem rovu!

V soboto sem se jima pridružil na novi raziskovalni in merilni akciji.

Takoj smo pregledali ožino na nasprotni smeri rova, malo više v glavni dvorani. Ko sva s Claudiotom zakričala v ožino sva slišala močan odmev. Ožine je le za en meter, vendar nismo prinesli s sabo nobenega orodja za širjenje, nič hudega, tako bo pričakovanje trajalo več časa. Za ožino se vidi drugo precej visoko dvorano in nadaljevanje rova, prepričani smo, da nas čaka na drugi strani nov sprehod.

Stojan je začel nadaljevanje merjenja že prehojenega rova, metri so se hitro nabirali v zvezku... Občudovali smo dvorano s posušenim blatom, razpoke globoke skoraj en meter, kot da bi kdo zložil po tleh velikanske kocke, nekaj metrov nizkega rova in zopet dvorane, tri do pet metrov visoke... po tleh posušene ponvice, in potem zopet pesek in posušeno blato. Veliko iztrebkov globoko v rovu priča, da v tej jami stanuje velika družina netopirjev. Več kot pol ure merjenja je minilo, preden smo po več kot 150m dosegli konec rova, siga ga je zalila do neprehodnosti.

Navdušeni smo prežimarili iz jame, v vhodnem breznu je še nekaj oken, ki jih bomo morali pregledati na naslednjih akcijah.

A ni nam bilo še dovolj. Odpravili smo se v goščo do spodnje doline, da bi pogledali za še kakšno novo špranjo, in takoj je Claudio dobil manjšo odprtino iz katere je pihal zelo mrzel zrak, kamen se je kotalil navzdol za dobrih deset metrov, delo za razširitev zgleda precej enostavno.

Smo bili že na stezi za povratek k avtomobilu, ko smo opazili v sredi plitve doline manjši vdor, čudno da ga prej ob prihodu nismo opazili. Claudio je splezal vanj, se povlekel do ožine, in za kupom grušča je opazil rov, ki se polagoma spušča v globino. Iz notranje ožine je močno pihalo.

Čisto dovolj presenečenja, tako da bo lahko Claudio na počitnicah cel teden mirno sanjal dolge sprehode po novih rovih...

Stojan, Claudio in Dean