7.4.1980

Drugič sem bil v Krogljanski jami. Tokrat sta bila poleg mene in Bratosa še Renato Mihelčič in Fredi Žerjal. Tako smo na nenavaden način odprli planinsko sezono. Tokrat mi je bilo še bolj všeč kot prvič, ker sem bil bolje opremljen in ker je bila družba dobra. Škoda, da nismo mogli iti skozi tisto ozko luknjo do jezerca, kjer sva bila zadnjič z Bratosem. Zgleda, da je bila noter voda.

8.4.1980

Danes smo bili v Bazoviški jami (La grotta del bosco dei pini). Bili smo isti kot včeraj. Že malo bolj izvežbani smo poskušali tehniko spuščanja po vrvi in pa vzpon po lestvah. Ta jama je lepa, kaže pa močno prisotnost človeka, tako da je v njej polno raznovrstnih odpadkov.

13.4.1980

Bolje opremljeni in v širši postavi smo se podali v Jamo Lindner. Prejšnjim so se pridružili še Marino Kraljič in Rado Tul. V tej jami je bila pred časom seizmografska opazovalnica. Neznanci so vlomili železna vrata, tako da je sedaj prva težava v tej jami ozka odprtina v vratih. Tudi tu je močna prisotnost človeka, odpadkov ne manjka. Dosti manj pa je odpadkov v spodnjem delu, do koder se spustimo za kakih 15 metrov. Neverjetno kako ubrana družba prispeva k dobremu počutju in uspehu odprave. Šaljivi, nasmejani, vedno pripravljeni na hec, znamo biti skrajno resni in odgovorni, ko to zahtevajo okoliščine. To bi nekako moralo postati jedro bodoče skupine jamarjev. Danes sem doživel svoj prvi resnejši padec. Zaradi površnosti sem se oprijemal majavega oprimka in padel kake 4 metre globoko v jezerce, tako da sem bil ves moker. Na srečo si nisem napravil nič hudega.

19.4.1980

Claudio Ota, Claudio Bratos, Sonja in jaz smo se podali raziskovat manjše jame v Glinščici. Obiskali smo Jamo nad Plavnikom – Jama pod Policami (Grotta degli Altari). To je nizek, ilovnat rov, ki se na koncu zelo zoži, da je prehod otežkočen. Notranjost je sicer zelo lepa. Kapniki so drugačni kot v ostalih jamah in sicer so vsi beli in nagubani. Nato smo šli pogledat Pečino nad Montažem. Nič posebnega. Ozka razpoka, ki se v notranjosti razširi. Kapnikov skoraj, da ni. Pozna se, da je delovanje vode v tej jami skoraj odsotno. Je pa zelo primerno zatočišče za marsikatero žival. Ogledali smo si še Golobnico. Podobna prejšnji, to je razpoka z udrtim stropom.

20.4.1980

Claudio Bratos, Marino Kraljič, Rado Tul, Claudio Ota, Giuseppe Mauro (Jože), Fredi Zeriali in jaz smo obiskali Jamo pri Katri (Nemetz). Vhod je široka vrtača, ki se spusti 20 m globoko, nato se spušča po grušču še enih 80 m. Tam je velika dvorana, zelo visoka. Na desno vodi hodnik, kjer se kažejo ostanki vodnega toka in pa jezera, ki je sedaj napolnjeno z glino. Na levo vodi dvorana do ozkega prehoda v drugo dvorano, zelo zanimivo, z dvojnim udrtim stropom. Tod so kapniki zelo veliki, impozantni, beli – mlajši – ostali pa rjavi. Tu se jasno vidijo ostanki neke podzemske reke (potoka) in pa vpliv močnih potresov v preteklosti. Nisem bil v preveč dobri formi, tako, da me je na nekem nerodnem mestu zajela nekakšna panika. Enostavno sem imel vtis, da me nič ne drži priklenjenega na skalo. Kriv je bil padec v nedeljo in pa zelo slabi čevlji. Ob izstopu smo se vsi pošteno namočili, ker je lilo kot iz škafa. Nato pa je še snežilo, da je bil ves Kras bel. Družba je bila zelo dobra. Dobre volje ni manjkalo. Včasih pa me moti, da se mi smejejo, ko razlagam svoje teorije o naravnih pojavih, ki jih srečujemo v jamah.

28.4.1980

Claudio Bratos, Renato Mihelčič, Claudio Ota, Franco Meneghetti, Marino Kraljič, Fredi Žerjal in jaz smo šli v Jamo na Bazovici.( Pozzo »a N« ). Globoko smo se spustili 39 m. Vrnili smo se na površje, ker je bilo dno polno suhljadi.

11.5.1980

Claudio Bratos, Marino Kraljič, Rado Tul, Fredi Žerjal in jaz smo šli v Jamo 605 na Jezeru. Globoka je 29 m. Spust ni navpičen, temveč nagnjen, tako, da se ob spustu in vzponu vedno dotikaš skale. Spodaj se jama odcepi na štiri prehode, na dnu enega je majhno jezero. Najbolj zanimiv je tisti del, ki se odcepi par metrov pred jezerom na levo. Skozi ozko odprtino pelje še kakih 20 m naprej ozek rov. Na svetlo smo se vrnili vsi po vrvi, tako, da lestev nismo imeli niti s seboj.

Popoldne smo šli Claudio Bratos, Sonja Žerjal, Renato Mihelčič in jaz v jame v Glinščico. Najprej smo obiskali Pečino pod Steno. Prehodili smo samo kos, ki povezuje oba vhoda, vendar gre na desno še naprej. Med enim in drugim vhodom pa je precej globoko brezno ( krstili smo ga »štirna« ). To moramo še raziskati. Ob vhodu je nekdo že začel kopati, ker je verjetno spodaj precej velika jama, ker močno piha ven. Nato smo obiskali Jamo pred zadnjim predorom (Grotta del guano ). Ta je zelo lepa. Nima kapnikov v pravem smislu besede, jasno pa kaže, kako je nekoč voda tekla skoznjo. Tu sedaj prebivajo netopirji, kar jasno kažejo njih iztrebki. Jama se zaključi s kupom drobnega peska, ki ga do sedaj nisem videl še v nobeni jami.

13.7.1980

Renato Mihelčič, Marino Kreljič, Giuseppe Mauro (Jože), Nadja Mihelčič, Savina Kozina in jaz smo še enkrat obiskali Jamo pred zadnjim predorom ( Grotta del guano ).

20.7.1980

Giuseppe Mauro, Nadja Mihelčič, Savina Kozina in jaz smo obiskali Bazoviško jamo. Zunaj so nas čakali Sonja Žerjal, Claudio Bratos, Marino Kraljič, Renato Mihelčič in Rado Tul. Pekli smo klobase in imeli pik-nik v naravi.

27.7.1980

Sonja Žerjal, Claudio Bratos. Marino Kraljič, Giuseppe Mauro ( Jože ), Claudio Ota in jaz smo šli v Pečino pod Steno in se spustili v »štirno«. Globoka je približno 15 m. Na dnu smo našli vrečo kosti. Vzeli smo jo s seboj in na Jami oprali vse kosti. Odkrili smo, da je material precej zanimiv.

28.7.1980

Sonja Žerjal, Claudio Bratos, Marino Kraljič, Nadja Mihelčič, Savina Kozina in jaz smo šli kopat v Pečino pod Steno. Našli smo nov del jame, ki pa je bil že prej najden in nato zakopan. Potem smo šli v Veternico ( Fessura del vento ) in prišli do prvega jezerca.

3.8.1980

Claudio Bratos, Marino Kraljič, Rado Tul, Giuseppe Mauro (Jože ), Claudio Ota in jaz smo šli v jamo Silvia Lauri. Spustili smo se 20 m. Tam, kjer je bilo treba prečit brezno, si Jože, Claudio O. in jaz nismo upali, tako smo šli nazaj. Popoldne smo šli cela družba v Glinščico. Claudio Bratos in jaz sva šla kopat na Drselce. Možno je, da najdemo novo jamo.

V avgustu smo obiskali še nekaj manj pomembnih, ampak vseeno zanimivih jam. Te so: tri na bazoviški planoti in ena pod Jezerom, kjer gnezdijo golobi. Obiskali smo še enkrat Lindner s puncami. Šel sem k vojakom in začasno opustil pohajanje po jamah.

22.3.1981 Junaki Noè so se podali v Jamo Noè.

29.3.1981

Po dolgem času sem šel spet v jamo. Marino Kraljič, Giuseppe Mauro in jaz smo šli obiskat Jamo na Ocizli (Korošca). Ta jama je v bistvu požiralnik, ki požira vodo, ki se steka od Beke, Ocizle in pogorja Slavnika v podzemlje in pride na dan v Boljuncu Na jami in v Osapski dolini. Ko je naša skupina dobila dovoljenje, da raziskuje tudi jame na ozemlju SR Slovenije, so naši fantje takoj začeli z delom. Spustili so se v do tedaj redko obiskano in površno poznano Jamo pri Ocizli. Odkrili so nove rove, brezna in podzemeljska jezera; barvali so vodne tokove in ugotovili, da voda izvira Na jami v Boljuncu. Brez kopanja ni šlo, vendar se je izplačalo, ker je bilo tako odkritih in raziskanih nad 2 km novih rovov. Danes smo kopali z glino zamašen rov in odkrili možnost napredovanja.

5.4.1981

Claudio Bratos, Marino Kraljič in jaz smo šli v Jamo na Ocizli. Z jeklenimi žicami smo opremili in tako olajšali prehod čez obe Gnili jezeri. Šli smo še naprej in prišli do odcepa za Saharo in Meander (Pčivnca). Od tam smo šli naprej nekaj desetin metrov v novi rov poln blata, ki je sicer zalit z vodo.

12.4.1981

Giuseppe Mauro in jaz sva šla v Brezno pri Beki. To je približno 30 m globoko brezno. Na dnu sva našla dve crknjeni ovci. Na desni je razpoka, skozi katero se pride v spodnje prostore, vendar se tako zoži, da je prehod sila otežkočen. Vrnila sva se in šla v Jamo pod naravnim mostom. Tu sva se spustila precej, dokler nisva prišla do globljega jezera, ki ga ni bilo mogoče obiti, zato sva se vrnila. Šla sva še v rov na levi, ki je po svoje tudi zanimiv.

P.S.: Claudi Bratos in Marino Kraljič sta istega dne zjutraj obiskala Jamo pod slapom.

18.4.1981

Peljal sem Geni v Jamo pred zadnjim predorom ( Grotta del guano ). Na koncu so precej peska skopali in zgleda, da se jama nadaljuje.

20.4.1981

Claudio Bratos, Marino Kraljič, Giuseppe Mauro (Jožko) in jaz smo šli v Jamo na Ocizli. Tokrat smo šli do Sahare in tam našli novo možnost napredovanja. Kopali smo glino z golimi rokami, vendar nismo dovolj seširili odprtine, da bi se prekobacali skoznjo. Šli bomo drugič z orodjem.

11.10.1981

Claudio Bratos, Marino Kraljič, Giuseppe Mauro (Jože ), Claudio Ota in jaz smo se spustili v Jamo na Ocizli. Do Sahare smo rabili 45 minut. Tam smo hoteli kopati rov, ki smo ga zadnjič začeli, a je bila tam voda. Zato smo skopali samo odtočen kanal, da je voda odtekla. Tam je velika možnost napredovanja, zato bo treba še nadaljevati z delom.

18.10.1981

Claudio Bratos, Giuseppe Mauro (Jože), Claudio Ota in jaz smo šli v Jamo na Ocizli. Šli smo zmerit del, ki gre od Dvorane listja naprej. Zmerili smo do konca, nato je Claudio Bratos preplezal še slap in odkril nov rov, vendar je bil poln vode, tako, da je napredoval samo za par deset metrov, vendar je to odkritje pomembno, ker odpira možnost drugih odkritij in povezav s sosednjimi jamami.

P.S.: V brezno smo se spustili prvič po vrvi, namesto da bi šli skozi običajni položni vhod, vendar je nevarno, ker se usuva kamenje.

25.10.1981.

Claudio Bratos, Claudio Ota, Giuseppe Mauro (Jože) in jaz smo šli v jamo Noé. Ogledali smo si vse prostore, nato smo šli ven. Še nikoli nisem bil tako globoko. Napredoval sem še kar hitro, je pa dolga. Zgleda, da bo odprava v Noè postala tradicija, ker imata Bratos in Jože rojstni dan 24. odnosno 25. oktobra.

1.11.1981

Claudio Bratos, Giuseppe Mauro (Jože) in jaz smo šli v Jamo na Ocizli. Šli smo v Saharo kopat. Z golimi rokami smo skopali 2 m dolg rov in prišli v dvorano, ki je približno 5 m dolga in 5 m široka. Dno je pokrito z enako glino kot je v Sahari in ni videti nobene možnosti napredovanja. Isti dan sta bila tu tudi Stojan Sancin in Borut Kodrič in sta merila tisti kos, ki smo ga mi zadnjič odkrili.

13.11.1981

Jaz in Geni sva šla v jamo Bach. Nič posebnega.

15.11.1981

Claudio Bratos, Claudio Ota, Giuseppe Mauro (Jože), Fredi Žerjal in jaz smo šli v Jamo na Soligradu, južno od kamnoloma. To je 15 m globoko brezno, ki se nadaljuje strmo navzdol, nato pridemo do 40 m globokega brezna, ki se spušča še malo navzdol po grušču, kjer pridemo v precej veliko dvorano, na gosto prepreženo z zelo lepimi kapniki. Škoda, da je ob vhodu mnogo umazanije; med drugim tudi avtomobil, ki smo ga spravili na dno, ker je ogrožal varnost. Vse povsod je dosti kosti, predvsem človeških. Mogoče je to najlepša jama, kar sem jih do sedaj obiskal.

22.11.1981

Claudio Bratos, Fredi Žerjal in jaz smo šli v neko jamo na Socerbski planoti (št. 255 na poti proti Ocizli) Vhod je približno 15 m globoko brezno, nato gre jama strmo po grušču navzdol, zavije desno in gre več ali manj zkozi velike dvorane navzdol. Na koncu se konča s kupom grušča, med katerim sta še dva brezna. V enega smo se spustili, nato skozi ozek prehod, ki sta ga še prej Marino in Claudio razbila, pridemo v tunel, kjer je vse polno kapnikov. Ta del je čudovit..

2.12.1981.

Danes sem iskal jame na Socerbski planoti in sem slučajno odkril majhno odprtino, ki gre v podzemlje. Po meritvah z vrvjo sem ugotovil, da je prvi kos globok 4 m, globina pa se nadaljuje do 7 m. Po opisu bi morala to biti jama s katastersko številko 252. Odprtina je tako majhna, da niti glava ne gre notri. Bo treba dosti razbiti, da je bomo prebili skozi.

4.12.1981

Claudio Bratos in jaz sva šla odpirat novo jamo, ki sem jo našel pred dnevi. Odmaknili smo ogromne stene, ki so zapirale vhod. Sedaj bo treba še malo razbiti, da se prebijemo skozi. To ni jama 252, kot sem prvotno mislil, ampak čisto nova jama.

6.12.1981

Claudio Bratos in jaz sva šla še kopat novo jamo. Razširila sva dovolj, da sva se spustila noter. V notranjosti sta dve majhni dvorani, kjer je bilo nekoč jezero; danes je ta del napolnjen z glino. Jamo krasi nekaj v redu kapnikov, drugače ni nič posebnega. Jama je še vedno aktivna, vendar ne preveč. Stene so v glavnem obložene z glino. Globoka je približno 7m; razprostira se kakih 20 m.

14.12.1981

Prejšnjo sredo in danes sem šel v Glinščico z namenom, da najdem kakšno jamo. Našel sem jih kar nekaj; nekatere sem tudi obiskal. Med temi 425, 3223, 3471, 4138, 4352, 4493 in druge. Do sedaj sem obiskal 19 jam v Glinščici, poznam in vem kje so še drugih 15, 18 pa je še takih, ki ne vem, kje so.

20.12.1981

Claudio Bratos, Sonja Žerjal, Geni Kozina in jaz smo šli v Glinščico z namenom, da obiščemo Jamo na Drselcah, kar smo tudi storili. Nato smo malicali in obiskali še dve jami, ki se nahajajo v Žlebu na Drselcah. Obiskali smo še Pečino pod Steno in se nato spustili v Botač. Zelo je bilo mraz in po stenah dosti leda, vendar je bil prav prijeten dan, poln veselja in doživetij.

Zelo je bilo mraz.....

21.12.1981

Danes sem šel z avtom do Hrvatov in peš po na novo tlakovani poti do bivše zapornice na železnici nad Botačem. Obiskal sem Jamo nad Montažem - Golobnico in našel še drugi dve, ki sta tam zraven. Tako sem do sedaj obiskal 21 jam v Glinščici, 15 jih poznam in za 16 še ne vem kje se nahajajo.

25.12.1981

Claudio Bratos in jaz sva se odpravila v Jamo na Ocizli. Bilo je dosti vode (cel slap), zato nismo šli nič.

27.12.1981.

Claudio Bratos, Marino Kralčjič, Giuseppe Mauro ( Jože ) in jaz Smo šli v jamo Bremšico pri Brezovici. Dostopno brezno je globoko kakih 70 m. Zelo je bilo mraz, na dnu pa dosti snega. Spust po melišču je bil nevaren, ker je bilo vse poledenelo. Na dnu sta nas presenetila dva velika jezera in pa na tisoče jamskih biserov ( pisoliti ) vseh velikosti. Ta jama je zelo lepa. V njej so ogromni lepi beli kapniki in je malo obiskana, zato je tam še toliko biserov.

10.1.1982.

Z dovoljenjem tov. Jožeta Guštinčiča smo obiskali Lipiško jamo (Torri di Lipizza ). Bili smo Claudio Bratos, Giuseppe Mauro (Jože), Claudio Ota in jaz. Po 10 m brezna se odprejo velike dvorane z impozantnimi kapniki. Šli smo do dna in obiskali še malo labirinta, a je preveč zapleteno, zato smo šli nazaj, ker je že do tu zelo lep obisk.

24.1.1982

Claudio Bratos, Giuseppe Mauro (Jože), Claudio Ota in jaz smo obiskali Brezno pri Petrinjah. To je približno 20 m globoko brezno, ki se na koncu razdeli na dve dvorani. Nič posebnega. Noter smo našli eno celo granato in pa dva konjska okostja.

7.2.1982

Claudio Bratos, Giuseppe Mauro (Jože) in jaz smo šli v Gropajsko brezno (Abisso di Gropada ). Spustili smo se kakih 120 m globoko. To je res lepo brezno, precej globoko, kjer je dosti prehodov, plezanja po vrvi in akrobacij.

14.2.1982

Claudio Bratos, Giuseppe Mauro (Jože) in jaz smo šli v neko jamo med Socerbom in Ocizlo (Razpoka). To je 36 m globoko brezno. Na dnu smo našli dosti kosti in bomb. Hoteli smo obiskati še bližnjo jamo (15 m globoko), a je bilo na dnu preveč smeti in crknjen oven.

24.2.1982

Stojan Sancin, Claudio Bratos in jaz smo merili jamo št.171 in sicer tisti rov, ki pelje v Ocizlo. Preplezali smo tudi nekaj kaminov.

28.2.1982

Claudio Bratos in jaz sva bila v Jami na Ocizli. Šla sva v Meander in splezala na koncu kakih 50 m visoko. Tam sva malo razbila, tako, da sva videla veliko dvorano.

3.3.1982

Stojan Sancin, Claudio Bratos in jaz smo bili v Jami na Ocizli. Claudio Bratos je plezal kamin v Drugi dvorani listja, jaz in Stojan Sancin pa sva merila od tam do vrha prvega brezna.

10.3.1982

Stojan Sancin, Claudio Bratos in jaz smo bili v Jami v Ospu. Šli smo v nov rov do sifona. Ni se dalo skozi. Od tam smo merili do odcepa s starim rovom. Dosti je bilo blata, še več pa vode. Zanimivost teh rovov je, da je na nekaterih mestih dno grajeno iz fliša, strop pa iz apnenca. Jasno je, da si je voda utrla pot na prelomnici med flišem in apnencem.

17.3.1982

Stojan Sancin, Claudio Bratos in jaz v Jami s slapom ( št. 169 ). Vode je bilo precej, a manj kot v Ospu. Raziskovali smo rov, ki se odcepi pri zadnjem jezeru na levo. Tam smo razbili nekaj skal in sige ter skopali dno in napredovali za približno 10 m, vendar je zelo ozko.

21.3.1982

Claudio Bratos in jaz sva bila v Vetrnici (Fessura del vento). Spustila sva se do konca (Ramo terminale) in rabila 2 uri in 40 minut. Dosti je bilo blata, kar otežkoča, na nekaterih mestih pa onemogoča plezanje po vrvi. Pripetile so se nama tri nesreče: najprej je Claudio padel, ker se je vrv rezvezala na spojnem mestu; potem sem se zdrsnil jaz in si pri padcu resno poškodoval koleno; takoj nato je Claudio zdrsnil v razpoko. Sklenila sva iti čim oprezneje in čim hitreje nazaj. Brez drugih nezgod sva se zkozi majhno odprtino prebila na svetlo. Za nekaj časa ne bova rinila v to jamo.

31.3.1982

Stojan Sancin, Claudio Bratos in jaz smo bili v Jami Razpoka. Šli smo merit. Nato smo šli še v Jamo z ovnom tudi merit. To je 15 m globoko brezno, ki se konča z majhno dvorano. Na dnu je polno odpadkov in granat iz druge svetovne vojne.

4.9.1982

Claudio Bratos in jaz sva peljala fante v jamo št. 605. Bili so: Boris Žerjal, ( Sivc ), Maurizio Germani ( Žižlo ), Mitja Ota ( Mižo ), Sandro Alberti ( Č'pa ), Miran Zobec ( Čiž'č ) in Igor Coretti. Šli so zelo dobro.

11.9.1982

Claudio Bratos in jaz sva peljala fante od zadnjič v Jamo Nemetz.

24.10.1982

Claudio Bratos, Boris Žerjal in jaz smo bili v Jami na Ocizli. Prišli smo do Dvorane listja; ker je bilo tam vse pod vodo, nismo napredovali. Premočili smo se do kože, ko smo šli ven, ker je tekel močan curek vode. Domačin iz Beke nam je povedal za neko jamo in smo jo tudi našli. Obiskali jo bomo v nedeljo.

25.10.1982

Nisva vzdržala. Claudio Bratos in jaz sva obiskala novo jamo. To je 15 m globoko brezno. Na dnu je kup grušča. Ni možnosti napredovanja. Razočarana sva se vrnila.

Ne spominjam se, kdaj je bilo to. Odkrivali smo jame v Čičariji.

Sklepna beseda:

Ker sem kot otrok stanoval v Ricmanjih, nisem imel nobene možnosti, da bi vsaj od blizu videl kako jamo. O jamah sem vedel samo kar sem slišal v šoli. Ko sem bil star 12 let, smo se z družino preselili v Boljunec in sem prvič videl jamo Na jami. Naslednje leto me je ded Pepi Mižo skozi Počivnco peljal na Sela. Od tam na vrh Griže in do neke jame. Ob vhodu v to jamo je z lepimi tiskanimi črkami v živo skalo vklesano, na desni GEMEINDE DOLINA 1819 in na levi GEMEINDE BOLUNZ 1819. Stojan Glavina je to jamo poimenoval Mejna jama, kar se mi zdi zelo lepo in pomenljivo ime, Tu namreč poteka meja med dolinsko in boljunsko srenjo. Tam smo pomalicali in sem se splazil za kak meter v jamo. Ta dan je bil z nama tudi bratranec mojega očeta Valter Mauri. Kakšno leto pozneje je peljal Giorgio Cisera iz Krogelj mene in Primoža Sancina v Krogljansko in še nekatere druge jame. Pot smo si svetili z nekimi starimi svetilkami na petrolej, ki jih je Primož ne vem kje staknil. Prepis iz takratnega dnevnika: »Sobota, 22.2.1969. Vstal sem ob 6.45 h in šel v šolo. Vrnil sem se ob 12.45 h, ker nismo imeli telovadbe. Potem smo šli jaz, Primož in Giorgio iz Krogelj v jame na Vrh Griže. V prvo smo šli malo noter in smo se kmalu vrnili, ker ni bilo moč naprej. V drugo(to je bila Mejna jama) smo šli malo, potem sem se jaz vrnil. Primož in Giorgio sta šla še naprej. Jaz sem ju čakal zunaj skoraj 30 minut. Potem smo šli še v Krogljansko jamo. Šli smo po enem kraju noter, po drugem ven.« Takrat naju je s Primožem podzemlje silno prevzelo in sva sklenila, da se bova lotila resnejših podvigov. Želela sva si obiskati Škocjanske jame. Rečeno storjeno. Opremljena vsak s svojim starim vojaškim nahrbtnikom (tudi te je priskrbel Primož) sva se nekega jutra odpravila na pot. Skozi Dolino Glinščice sva se mimo Botača povzpela na Pesek in tam prestopila mejni prehod. Ne bom vam pravil, kako so nas italijanski cariniki in jugoslovanski miličniki čudno gledali s temi starimi nahrbtniki. Izprazniti smo jih morali in jim pokazati tistih malo cunj, ki sva jih vlačila s sabo. Na Kozini sva v marketu kupila nekaj za pod zob in krenila po glavni cesti Koper-Ljubljana proti Škocjanu. V recepciji sva se pozanimala, kako bi lahko obiskala jamo. Rečeno nama je bilo, da ta dan niso predvideni obiski, razen proti plačilu, kot da bi šlo za večjo skupino obiskovalcev. Seveda si takega plačila nisva mogla privoščiti in sva se razočarana spustila po stezi proti jami. Ustavila sva se pred zaprtimi železnimi vrati in tam pojedla kosilo. Sardele v škatli (Delamaris) in deit. Vrnila sva se na križišče z glavno cesto, jo prečkala in jo ubrala po stari makadamski poti naravnost v Lokev in čez mejni prehod Lipica proti Boljuncu. V trdi noči sva na veselje najinih staršev prispela upehana, trudna in razočarana domov. Za petnajstletna fanta je bil ta enodnevni pohod očitno več kot dovolj. In tako smo prišli do zime 1980.

P. S. Škocjanske jame sem obiskal z Geni, Urško in Ilijo, 31.8.1997, v družbi starega jamarja Claudia Ote, njegove žene Nevje in njunih otrok Aljoše in Karin. Isto noč je v prometni nesreči v Parizu umrla princesa Diana.

(Prepisano iz osebnega jamarskega dnevnika 18.7.2008)