Jamo sta odkrila Stojan in Claudio oktobra lani in ko smo jo odprli, v enem samem popoldnevu, sta jo raziskala do prvega dna na globini -70m. V naslednji akciji smo bili v jami vsi trije, Claudio je razširil ožino na dnu in se spustil v novo brezno, še drugih 70 metrov globoko, pod tušem, ker je bila jama zelo mokra. Na dnu je videl špranjo iz katere je močno pihalo.

Za razširitev smo rabili pomoč izkušenega jamarja, zato se nam je v nedeljski akciji pridružil Jaka, moderni grottenarbeiter, ki je jami po našem opisu takoj dobil ime: Ozka Neskončnost. Akcija se ni začela prav najlepše, saj smo zgrešili pot do jame, a nas je v malem času rešil GPS. Včasih je pametno pustit v nahrbtniku stvari tudi če misliš, da ti ne bodo rabile.

Prvi se je ob devetih zjutraj v jamo spustil Claudio, polno opremljen za delo, za njim je odhitel Jaka z ostalim orodjem. S Stojanom sva bila odveč, saj v delovišču ni prostora za štiri, sva šla v jamo samo za trening in dokumentacijo. Nameraval sem se ustaviti na prvem dnu, a ko me je Stojan dohitel, sem mu videl v očeh tisto čudno luč radovednega jamarja. Takoj sem razumel, da bova morala preko ožine v spodnje brezno. Se pa je splačalo, spust je bil zelo zabaven. Čeprav je jama praktično ena sama razpoka v živi steni, se v spodnjem delu malce razširi v čudovito korozijsko brezno, pravi zbiralnik vode. Na dnu, več kot 150 metrov globoko, sva dobila navdušenega Claudija, ker delo v ožini je potekalo boljše kot si je pričakoval.

Medtem ko sta z Jakotom garala v ožini, sva se s Stojanom v močnem prepihu premrazila in sva jo kmalu odkurila iz jame.

Ko sva čakala na vhodu sva bila že v skrbeh, da sta se naša delavca prebila skozi ožino in se v jami izgubila, saj sta bila že več kot šest ur na delovišču. A to so bile le halucinacije zaradi lakote. Lučki v breznu sta okoli 15:30 povedali, da sta se prebila do ozkega meanderčka in jih je ustavila nova ožina, zadaj pa se sliši čudovit odmev. Claudio ga je primerjal tistemu, ki ga je nekoč slišal ob odkritju jame Lp2. Ko sem vprašal Jakota kako je šlo, je ponovil Stojanovo izjavo iz prejšnje akcije: "Slabo, gre naprej!" Potrebne pa bodo vsaj še štiri take akcije za napredovanje, izkopani materjal bo treba znizati v vrečke, še enkrat bo treba razširiti tudi ožino v prehodu v drugo brezno, saj se je najbrž od zadnje širitvene akcije zopet stisnila. Res zanimivo bi bilo preučevati vpliv vlage na že razširjene ožine, ki postanejo ponovno težko prehodne.

Občudovali zanimivo kraško dinamiko Ozke neskončnosti: Jaka, Claudio, Stojan in Dean

Zamenjaj nastavitve za slideshow: Efekt: Slide horizontal Slide vertical Shrink/grow Fade None