Že večkrat smo pisali o jamah ki se skrivajo, ki potujejo, danes pa bomo opisali jamo ki je zbežala.

Pred leti sta Stojan in Claudio v hitrici raziskala zanimivo pečino na pobočju hriba nad Tubljami. Pa nista si zabeležila lege, ker sta bila gotova, da bosta jamo našla brez težav na naslednji akciji. A ko sta se vrnila zopet na področje o jami ne duha ne sluha, jama je zbežala visoko na hrib, zaman sta jo iskala ob vznožju hriba.

Osmega aprila letos se je Claudio zopet sprehajal v okolici in naključno naletel nanjo. Tokrat je takoj zabeležil koordinate, tako da pečina nima več možnosti zbežati katastru, in v naslednjem vikendu sva se odpravila na raziskovanje.

Med potjo do jame sva našla še eno obetavno brezno, kamen pada 10 m globoko, ni pa še prehodno, odprli ga bomo v naslednjih tednih.

Ko sva prišla do naše jame sem pomislil, da morda ni prav tako varno se sprehajat po pobočju kraških dolin.

Jama se je namreč pred nedavnim odprla z vdorom na vzhodnem pobočju plitve doline, in pogled se takoj odpre v veliko dvorano, ki jo je nizko aprilsko sonce v celoti razsvetlilo ob najinem obisku. Visoko v steni dvorane se odpira okno, ki vodi zopet navzdol v ozek rovček, ki se nažalost konča z neprehodno ožino v podoru. Claudio je ob pregledu dvorane takoj opazil špranjo prav pri vhodu, iz katere je pihal vlažen zrak. Nekaj dni kasneje sta se v jamo vrnila Claudio in Stojan. Medtem ko je Stojan jamo izmeril in narisal načrt, je Claudio kopal v špranji in se povlekel v ozek meander. Nadaljna potrebna širitev pa bi bila prehuda glede na možne rezultate, imamo še preveč drugih obetavnejših delovišč v teku. Čepraj je jama lahko dostopna, je zelo malo verjetno da bi bila tudi arheološko zanimiva, saj je preveč hladna, tudi zaradi nadmorske višine vhoda.

Lovci na jame: Stojan, Claudio in podpisani

Dean