Pred enim mesecem sem slučajno našel vhod v par metrov dolg rovček. S Stojanom sva iskala vhode v že znane jame pri Markovščini. Na kraju rovčka se je med kamenjem slišal rahel prepih. Prekopala sva kamenje in se poševno sputila po nizkem rovu, do druge zasigane ožine.

Danes sva ožino razširila, na drugi strani se rov malce poveča. Po par metrih pa se znova zoži in se poševno spušča do petmetrskega, še kar precej širokega brezna. Brezno sva prosto preplezala in se znašla v lepo zasigani dvoranici.

Čakala naju je nova ožina, ki sva jo razširila in podaljšala jamo za par metrov.

Da se ne bi preveč ponavljal, naj poudarim, da naju je ustavila "nešteta" ožina, skozi katero piha in se vidi brezence. Zgleda da poimenovanje jame ne bo problematično.

Se vlekla po trebuhu in po kolenih Stojan in Claudio.